Prijatelj se je z družino pred kratkim vrnil iz mesteca pri Zadru, kjer dopustuje že 25 let. Vsako jutro znova je sam zase z masko na obrazu preplaval slab kilometer; to je njegova rutina že leta.
Letos pa je že med prvim plavanjem spoznal, da je nekaj drugače. Nekaj je manjkalo. Na razdalji, na kateri je nekoč srečeval po več jat različntih rib, je opazil kvečjemu kakšno živčno orado. Dno je bilo skoraj prazno; morske zvezde, do katerih se je potapljal še kot otrok, so izginile. »Morje je povsem izropano!« se je zgrozil.
Žal je eden redkih. Velika večina dopustnikov, ki so v rekordnem številu čofotali med valovi, se pražili pod soncem in na vilice nabadali pečene hobotnice, zagotovo ni opazila, da nekaj ni v redu. In tudi ne bo, vsaj dokler se morje ne bo spremenilo v ogromno, zlovešče prazno greznico, sonce pa v kroglo razbeljenega ognja, ki bo požgala polja in gozdove. Kar se zna zgoditi že prav kmalu. Letošnje leto je najtoplejše v zgodovini meritev temperature na globalni ravni. Led na tečajih se topi, puščave se širijo, deževni gozd izginja.
Julija je bila objavljenja znanstvena študija, ki je pokazala, da je planet sredi novega množičnega izumrtja živalskih vrst, od katerega si bo le stežka opomogel. In kot je opazil moj prijatelj, nevarnost še zdaleč ne preti samo kopenskim živalim. V Sredozemskem morju, del katerega je Jadran, je ogroženih že 82 odstotkov rib. Slovenski ribiči opuščajo lov na sardele, skuše in druge plave ribe, ker jih preprosto več ni.
Te zadeve niso hec. Pozabite na partizane in domobrance, na fuzbal in kurje tatove. Čas je, da se streznimo in pogledamo okoli sebe. Da prevzamemo svoj del odgovornosti za uničeno okolje in terjamo, da enako storijo tudi veliki onesnaževalci in izkoriščevalci ter njihovi politični podizvajalci. Sicer dopust brez slabe vesti ne bo več mogoč.
