Vasja Jager o ljubosumju

Vasja Jager o ljubosumju (foto: Adriamedia) Adriamedia
Vir: Jana
5. 10. 2017

Malokateri med človeškimi občutki me tako bega kot ljubosumje. Pravzaprav mi je čudna že sama beseda. Sam občutek pa mi je še bolj nerazumljiv.

Pa vendar sem ga videl obnoreti že sicer na prvi pogled povsem spodobne in še kar brihtne ljudi in razdejati že kar nekaj odnosov. No, jaz se teh igric ne grem.

Ne gre za to, da bi mi bilo vseeno za zvezo. Prav nasprotno – verjamem vanjo in se trudim po najboljših močeh, da ostaja živa in ljubeča. Več od tega ne morem storiti. Če pa nekje za sedmimi gorami in sedmimi vodami obstaja nekdo, ki to lahko stori, in če bi se moja ženska odločila zanj, tu pač ni pomoči. V takšnem primeru bi se moral umakniti. Pa ga ni takega junaka; stoprocentno. Dokler cenim partnerico, ji omogočam rast in puščam svobodo, ki jo potrebuje zanjo, tako dolgo namreč lahko zaupam, da je ne more premamiti nihče drug.

Lahko jo pustim, da se sprehaja med naoljenimi Chippendalesi, pa ne bo niti pomis­lila na cigumigu. Če pa bi sam pri sebi vedel, da jo vlečem za nos, se izogibam odgovornosti in ji sploh kradem čas, potem bi tudi vedel, da ji dajem razloge, da gre na boljše. Zato je zame ljubosumje znak nezrelosti tistega, ki ga zganja. Kaj boš cepetal in rotil in priklepal nase, če prej nisi bil s srcem pri stvari. Rogovi se ne nataknejo kar tako, ampak po malem rastejo dolgo časa.

Partnerski odnos je rezultat svobodne odločitve dveh ljudi za ljubezen; če slednja enega od njiju odpelje ven iz tega odnosa, je to treba spoštovati. Ljubezen je vedno treba spoštovati. Ne rečem, da je zmeraj lahko. In niti v sanjah ne rečem, da naokoli ni skušnjav. Saj nisem slep. Ampak če ni spoštovanja, ni zaupanja. Ni zaupanja, ni zveze – ampak le še brezveze.