Resničnostni šovi, ki jih lahko spremljamo po televiziji, nimajo zveze z resničnostjo. So zrežirani konstrukti, za katerimi stojijo množice medijskih in marketinških profesionalcev, ki do podrobnosti obvladajo tehnike množične manipulacije. Njihov cilj je samo eden: zaslužiti na račun stisk ranjenih ljudi na obeh straneh zaslona.
Začne se že z izborom tekmovalcev in tekmovalk. Posebne žirije poskrbijo, da se med vsemi kandidati pred kamere prebijejo le najbolj nestabilni, obupani in željni pozornosti. Pri čemer večina izbranih izhaja iz spodnjega srednjega ali nižjega sloja in v razgaljanju pred televizijo vidi veliko priložnost za izboljšanje tako svojega psihološkega stanja (z doseganjem 'slave') kot tudi socialnega položaja (z zaslužkom od nagrad).
Od sistema ponižani, od soljudi iztrgani mali človek se očitno po družbeni lestvici lahko povzpne le še kot dvorni norček tega istega sistema. Ta njihove nastope usmerja po strogih pravilih, nadrobno določenih v pogodbah, ki jih tekmovalci podpišejo pred začetkom snemanja. Vse je kupčija: dostojanstvo v zameno za slavo. In reveži, oropani občutka lastne vrednosti in zaslepljeni s sanjami o slovenskem, pardon, ameriškem snu, podpisujejo.
Nakar se pred očmi gledalcev začne pazljivo načrtovan proces njihovega psihološkega raztelešenja, s katerim naj bi vsakega tekmovalca razstavili na prafaktorje in nato po modelu medijskih gurujev sestavili v novega človeka, srečnega, izpolnjenega in – slavnega. Vsaj za nekaj tednov.
Edini, ki ga razgaljajo 'resničnostni' šovi, s(m)o njihovi gledalci. Uživanje v škandalih, stiskah in iluzijah sreče, v katerih se utapljajo ljudje pred kamerami, razkriva pritajeni sadizem in praznino v prsih. Življenje, resnično življenje, pa beži mimo. Kdo je tu dejansko največji luzer, ni težko uganiti.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču