Lepo prosim, da mi nekdo pomaga: že leta in leta po državi iščem mitološko bitje, ki mu slovenski politiki pravijo 'mali človek'. Sedaj pa mi je prekipelo.
Kajti te dni ob uporih raznih iniciativ in pripravah reform o njem govorijo s še posebno gorečnostjo, mu izrekajo neomajno podporo in ponujajo svoje častne besede. In ker nočem ostati največji zarukanec v državi, sem se odločil, da poiščem tega malega človeka, o katerem sem toliko slišal. Preden izumre.
Težava je le, da poleg posvečenih oblastnikov le malokdo – oziroma nihče – ne ve točno, za kakšno zverino naj bi šlo. Znano je le, da ne govorimo o kakšni podalpski različici pigmejcev, kot bi lahko sklepali iz imena. Kar je dobro, kajti pri svojih meter sedeminsedemdeset višine bi se lahko tudi sam uvrščal mednje – pa sploh ne bi vedel.
Menda je mali človek čisto normalne rasti, samo hrbet ima upognjen skoraj pod pravim kotom; ima lopataste, s šmirom zamazane roke, oglaša pa se z drobnimi glasovi pod robom slušnih sposobnosti slovenske jare gospode. Je precej socialna žival, ki se hrani se pomirjevali in tekočim kruhom, zaradi zakrnelih sposobnosti goljufije in lopovščine pa je evolucijsko povsem neprilagojen na življenje v kapitalistični džungli; njegovo preživetje je tako odvisno od dobre volje peščice izbrancev, ki mu vsak mesec pod mizo vržejo kakšen zalogaj v obliki minimalne plače ali socialne pomoči.
To je – prosto po predstavnikih ljudstva mali človek. Menda ga je povsod polno – a jaz tudi pri najboljši volji do sedaj nisem videl še niti enega. Vse, kar vidim, so pošteni, pridni in malo prestrašeni ljudje, ki se po najboljših močeh trudijo živeti svoja življenja. Morda moj vid ni, kar je bil včasih. Morda pa politiki, ki se tako strastno zavzemajo za malega človeka, na svet gledajo s tolikšnih višin, da se jim zdimo vsi drugi že smešno majhni.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču