Vasja Jager o peklu drog

Vasja Jager o peklu drog (foto: Adriamedia) Adriamedia
Vir: Jana
18. 10. 2017

Heroin je prišel v Šmarje nekje na polovici devetdesetih.

Pred tem je bila edina droga v kraju trava, ki so jo kadili predvsem grandžerski frajerji, ki so ružili po garažah. Seveda je bil tu še alkohol, ampak ta v Sloveniji bojda ne šteje več kot neki odklon. Skratka, idila. No, in potem je v Nemčiji padel tisti zid in potem je padla še Juga, nakar je pljusnilo k nam. Najprej v mesta, od tam pa naprej.

O heroinu takrat v kraju ni imel pojma nihče. Vedeli smo za Otroke s postaje Zoo in videli smo Trainspotting, kjer je zadeva izpadla pravzaprav kul. Nekako, kaj pa vem, moderno. To pa je bilo tudi vse. Kako neki bi lahko vedeli? Do takrat je za ultimativni fiks veljalo pijano mečkanje po pogrošnih diskačih, po možnosti na Poison od Alicea Cooperja. Hors je bil čisto drug nivo. Ko se je pojavil, niso imeli šans. Kdor se je navlekel nanj, je bil pogubljen. In navleklo se jih je dosti. Preden smo se zavedli, kaj se dogaja, se je že zgodilo. Nasmehi z obrazov so izginili, oči so izgubile lesk. Otroci, preveč lačni življenja, da bi jih lahko nasitilo zgolj življenje, so podlegli hrepenenju. Namesto njih so prišle sence. Zlile so se z nočjo, ki jih je edina lahko sprejela takšne, kot so bili. Za seboj so pustili razmesarjene duše staršev, sester, bratov.

Poznal sem jih. In jih še; rasel sem z njimi. Od vseh se je iz droge izkopal le eden, pa še ta od življenja nima kaj dosti; iz globin pekla se je zgolj preselil v klet vic. Ravno pred nekaj dnevi sem ga videl. Sploh pa je oktober poseben čas. In tako spet razmišljam o njih in njihovih bližnjih. Kaj bi lahko storil in kaj še lahko. Pa ne vem. Verjetno nič. Verjetno lahko samo živim svoje življenje in upam, da me bo kateri od njih nekoč poklical in mislil resno, ko bo rekel, da potrebuje pomoč. Verjetno ne bom nikoli nehal upati.