Poslušal sem in vsak stavek je zarezal kot žiletka. Strah me je, da ne bom upravičil pričakovanj. Strah me je, da se bo otrokom kaj zgodilo. Strah me je, da bom ostal sam in brez prijateljev. Strah me je, da bom ostal brez denarja. V vseh letih ga še nisem videl tako krhkega – in tako človeškega. Pa ga poznam, odkar pomnim.
Moj najboljši prijatelj iz otroštva, uspešen poslovnež in oče treh otrok, je prejšnji teden na Facebooku objavil posnetek, v katerem je odkrito spregovoril o vseh svojih bojaznih. Brez olepševanja, brutalno iskreno.
Ni šlo za narcisistično jamranje, s katerim razni razvajenci žanjejo všečke in se hranijo s pozornostjo. Nasprotno, vem koliko poguma je moral zbrati za svojo izpoved in kako težko mu je bilo. Videl sem mu v očeh; ta pubec mi ne more prikriti ničesar. Z bratom sta odraščala v istem bloku, dve nadstropji pod menoj. Bili smo nerazdružljivi in videl sem, kaj vse je dal skozi. Na svojem posnetku je pravzaprav povedal, kar mi je jasno že dolgo časa. Toda gre za to, da je povedal.
Ključna razlika je, ali človek svojim strahovom zgolj prisluhne in se iz njih uči, ali pa dopusti, da ga vodijo skozi življenje. Če se uči, se sčasoma tudi nauči, kako jih preseči. Če pa jim zgolj slepo sledi, je obsojen na večni nemir in skrivanje za masko, pod katero gnije njegovo bistvo. In sanja brezupne sanje o svobodi in ljubezni.
Moj prijatelj je po letih zbiranja moči z nečloveškim naporom strgal svojo masko in si odpustil lastno človeškost v vsej njeni popolni nepopolnosti. In čeprav mu zaradi tega še nihče ne mora jamčiti, da se kateri od njegovih strahov ne bodo uresničili, sem za enega le povsem prepričan, da je prazen – strah, da bo ostal brez prijateljev. Kajti jaz sem tu in dokler me bo potreboval, ne mislim iti nikamor.
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču