Nekaj časa je že, nekje dva tedna, odkar sem z mojo žensko šel v gledališče. Po dolgem času, predolgem. Nič čudnega, da me je kar razganjalo od pričakovanja, ko sem odložil tisti svoj gvantek in se udobno namestil na sedežu.
Povem vam, bil sem razburjen kot Čeh v štacuni z belimi zokni. Nekaj časa je že od tega – pa še me sedaj prime sveta jeza, ko samo pomislim na to, kar je sledilo.
Tukaj ni odveč do konca izpostaviti menda očitnega dejstva, da nisem umetnostni kritik in da še zdaleč ne premorem posebne izobrazbe na tem področju. Premorem pa z leti prvoosebnih izkušenj izščiščen čut za prevaro. Predvsem pa se trudim ne preveč razmišljati o nekih rečeh in preprosto pustim, da se me dotaknejo na ravni, do katere razum ne seže. In ta predstava se me je dotaknila, pa še kako; še zdaj se sredi noči zbujam ves prepoten. Tri ure nepovezanih, nabuhlih monologov, spastičnega kriljenja, izumetničene igre, kričanja, molčanja in praskanja po golih jajcih bi še dalajlami priklicale peno na usta. Po prvi uri sem mislil, da je težava v meni. Po drugi mi je bilo jasno, da sem v težavah jaz. Po dveh urah in pol sem s sekalci iskal žilo na zapestju. Oni pa so se drli in zvijali dalje, menda prežeti s sladko mislijo na mojih težko prisluženih dvajset evrov, ki so mi jih izpulili s svojim šarlatanstvom.
Kaj sem dobil za svoj denar? Dolgi nos, sindrom posttravmatskega stresa in spoznanje, da določenim sodobnim umetnikom moji občutki pač niso pomembni. Žalibog; pomembni so le poza, postmodernost, abstrakcija, teorija. Ta naš cesar ne le da je gol, temveč se še nič kaj carsko pači in zvija po odrskih deskah in tišči občinstvu pod nosove svoje borno krepelo. Mi pa naj ploskamo.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
