Ravnokar sem pospravil stanovanje, kar je razlog za vriskanje. Ena od reči, ki jih najbolj črtim, so namreč zagotovo gospodinjska opravila, in vsakič znova komaj čakam, da opravim s tlako. Picajzlasto drgnenje in ribanje in brisanje ni zame; priznam, v resnici sem ležernež, ki bi pustil, da bi me prekrila umazana posoda in prah, če bi bilo odvisno samo od mene. Vendar ni.
To je druga, realna plat skupnega življenja. Čiščenje, položnice, skrbi, težki pogovori in sprejemanje kompromisov, skozi katere človek malo po malem prerašča otročjo sebičnost in se uči odgovornosti. Vsakdo zna uživati v kljunčkanju in sprehodih pod zvezdami, v strastnem plesu, zmenkih ob iskrečem se vinu ter v vznemirljivem odkrivanju drugega.
Toda v resnici je to zgolj stik, ne pa odnos. Biti v odnosu pomeni zavestno odpoved delu lastne svobode v dobrobit drugega in pomeni opustitev kraljevanja v svoji coni udobja. Kdor tega ni pripravljen storiti, ne more upati na srečno zvezo, temveč zgolj na lovljenje patetične otroške zaljubljenosti, kot jo prodajajo pogrošne ameriške nadaljevanke in ceneni filmi. Takšne 'zveze' ne prinašajo nobene izpolnitve, ampak v najboljšem primeru zgolj začasno potuho kompleksom in razvadam ega – če se sploh uspejo obdržati dlje kot do prve resne preizkušnje.
Beatli so se motili, potrebuješ še dosti več kot zgolj ljubezen. Resna zveza je utemeljena tako v srcu kot v glavi, je razum vrh strasti in je garanje poleg užitka. In zato sem šel na kolena in zdrgnil stanovanje. Ker je vredno in ker je tako prav. Ne rečem, da se vedno vdam brez odpora; nasprotno, največkrat se izvijam in tečnarim, ampak pri sebi vem, da je to tisto, kar sem hotel in kar hočem. Če ti v zvezi vsake toliko ne teče švic po, khm, trtici, potem je nekaj hudo narobe.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču