Gospa Marija se pred blokom pojavi s prvimi sončnimi žarki. Drobna prikazen s povsem belimi lasmi, v predpasniku in obupno prevelikih gumijastih škornjih.
Od daleč je jasno, da je starikavo, v dve gubi sključeno, presušeno telo prešpikano z bolečino. Stopa počasi, kot če bi polzela skozi svet. Z metlo in vedrom v rokah opreza za svojimi sovražniki - znaki nereda in razpada. S tiho muko prazni smetnjake, pometa asfalt, odnaša listje, čisti korita. Niti papirček ne ostane dolgo na tleh, preden ga pobere.
»V življenju sem se nadelala za do neba,« se mi nasmehne. »Ne znam drugače.« Nedolžno skomigne in poblisne z živimi sinjimi očmi, da me presune – kot da bi gledal malo dekletce, za katerega je vse igra. Tudi staranje in smrt. Natančno koliko let šteje, ne ve nihče v bloku in nihče ne ve, kaj je v življenju počela. Zato pa nam je vsem jasno, da nima nikogar in da tolče hudo revščino (za kosilo ima 'najraje bobi palčke, včasih pa tudi kos kruha ali jabolko').
In vendar nas navdaja z upanjem. Kajti zgarana, uborna, zlomljena starka, ki bržkone ni in tudi ne bo imela kaj dosti od življenja, se ne ustavi in se ne preda. Naj bo petek ali svetek, vročina ali mraz, gospa Marija krevsa okoli bloka. Čisti, pospravlja in bije svojo bitko s časom in entropijo. S počasnim, racajočim korakom premika frontno črto v korist reda in lepote. Centimeter za centimetrom. Uro za uro. Poraz za porazom. Dokler bo šlo.
To je druga plat človeštva v teh vulgarnih časih: nevidni, skromni reveži, ki po najboljših močeh čistijo svet, po katerem svinjajo izrojeni mogočniki. Gospa Marija ve, da so njeni napori brezupni; nikoli ne bo počistila vsega in čas se ji izteka. Toda njena preprosta duša je preveč čista in premočna.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču