Začelo se je z odpadanjem listja. Prišla je jesen in zavedel sem se, da me skrbi, kaj bo oče počel na zimo.
Ko so komercialne televizije zaklenile svoje programe, se je seznam aktivnosti, s katerimi si zapolnjuje dneve v penziji, precej skrajšal. Dokler je bilo toplo, je lahko delal v vinogradu, stikal za zelišči in reševal križanke. Zdaj so mu ostale samo še križanke. Zato sem mu pred nekaj tedni podaril knjigo.
Skrbno sem jo izbral. Šlo je za Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in četrt, grenko-sladko pripoved o dogodivščinah lucidnega starca, ki ne dopusti, da mu tegobe minevanja vzamejo voljo do življenja. Seveda sem upal, da bo ata doumel sporočilo. Zato se mi je kar pobesil nos, ko sem ga čez nekaj časa pobaral, kako in kaj, pa mi je dejal, da ga zgodba ni pritegnila. Škoda, sem si mislil, ampak kaj pa sem sploh pričakoval.
Tako sem se raje posvetil iskanju kabelskega operaterja, ki bi očetu napeljal priključek s televizijskimi programi. Nakar me nekega dne stari pokliče, ves vročičen. »Ti,« je začel, »sem v cajtengu prebral, da je izšel drugi del Hinkota. Bi mi ga lahko prosim vzel v knjigarni? Ti bom dal denar.« Hinko, tako je v hecu rekel svojemu novemu prijatelju, Hendriku Groenu; izkazalo se je, da je spet vzel v roke njegov dnevnik in ga požrl v nekaj dneh. Že čez nekaj dni sem mu nesel drugi del – in še kup knjig, za katere se mi je zdelo, da mu bodo všeč.
Od takrat moj ata strastno bere. Romane, zgodovinske pripovedi, detektivke, fantastiko; ni, da ni. On, upokojeni tovarniški delavec, golta knjige, pri katerih velik del slovenskih direktorjev in politikov ne bi prišel dlje od naslova.
Z vsako stranjo se upira apatiji, raste in pridobiva dostojanstvo, širi meje svojega sveta. In prvič po dolgem, dolgem času me ni strah, kakšna bo njegova zima.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
