Bil je čas, ko sem bil prepričan, da mi je že uspelo. In da sem pogruntal skrivnost vseh skrivnosti. Pa sem po letih tuhtanja, opazovanja in analiziranja v neki družbi urbi et orbi oznanil, da sem dopolnil, kar ni uspelo še nikomur pred menoj: odkril, kaj sestavlja idealno žensko. Zakaj bi človek bil skromen, če je lahko neumen.
Bilo je okoli novega leta, pred nekaj leti. S pubeci smo sedeli za mizo pri bratrancu v Ljubljani in se pogovarjali o frajlah, na katerih smo si osmodili duše, ko je nekdo prišel na zamisel, da bi vsakdo zapisal, kakšna naj bi bila po njegovem popolna ženska. Mlad pa nor sem pograbil pisalo.
Do takrat sem si že bil nabral nekaj nedolžnih brazgotin, ki sem jih svetu razkazoval kot kak general svoje epolete, in bil sem prepričan, da vem vse, kar se o skrivnostih nasprotnega spola sploh da vedeti. Svinčnik je kar letel po papirju – 'biti mora brihtna, pa lepa, pa mora imeti rada živali, pa bere naj in športa ...'
Zapisal sem svoje zapovedi in vedel sem, da imam prav. Potem sem še malo predrabljal s fanti, odpil tisti čaj, postal zaspan, se poslovil in končno šel v širni svet, oborožen s silnim znanjem. In sem dobil, kar sem iskal. Večkrat. Opremljen s svojim bednim seznamom sem letal od ene do druge in v glavi delal kljukice; našel sem cel kup deklet, ki so imela vse našteto - in nobena ni bila prava. Vendar težava ni bila v njih, temveč v meni.
Končno sem se naveličal tekanja za samorogi in se sprijaznil z usodo. Seznam bebastih, klišejskih in predvsem sebičnih idealov, ki je meni in drugim prinesel samo nesrečo, pa sem zabrisal proč. In potem je prišla, kot strela z jasnega – ter gladko posekala otročjo domišljijo. Danes vem, da skrivnost vseh skrivnosti ne obstaja: dobra ženska je tista, ob kateri sem moški – ne pa fantič.
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču