Vasja Jager o življenjskih odločitvah dveh oseb

Vasja Jager o življenjskih odločitvah dveh oseb (foto: Adriamedia) Adriamedia
Vir: Jana
15. 6. 2017

Poseda na klopci na dvorišču in preži na kogarkoli, s katerim bi lahko spregovoril kakšno besedo. Temno pobarvane lase ima zalizane nazaj, oblečen je v ohlapne hlače in majico, na nogah ima pošvedrane teniske.

Nemirno se preseda. Četudi ima obraz določen z globokimi gubami, ga temne oči, ki nebogljeno preiskujejo okolico, delajo skoraj otroškega. V njih je pritajen žar, ki ga še predobro poznam. Pijača zmaguje.

Ko stopim iz bloka, se sproži kot vzmet in mi pomaha. Vsakič isto. Sosed, prij' bliže. Pridem. Pogleda me, in ko se zareži, razkrije piškavo zobovje. Pomislim, da je kot lik iz kakšne blues pesmi.

Ko mi začne razkladati o svojem dnevu, se mu jezik zatika in stavki so razcefrani z opilki, s katerimi mu možgane riba cenena vinska kislica. Ko sn bil mlad ko ti, sn premiko gore. Sem slišal, ja; baje je bil Boč prvotno nekje na Madžarskem. Zareži se z grotesknim hropenjem. Sosed, ti si baraba! izdavi in me lopne po rami.

Potem nadaljuje s svojimi monologi; stojiva na dvorišču med bloki in puščam mu, da izbruha usedline, ki se mu nalagajo v duši. Iz smeha preide v jok in prične pripovedovati o svoji materi, ki so jo pokopali pred kratkim; dočakala je čez 90 let in umrla v revščini. Poslušam in postajam utrujen.

Okoli naju kipi krasen poletni dan. Pozornost mi odtava k mladim javorom, ki se stegujejo po nama, in k soncu, ki se mi vesi na veke, in k nebu, ki je tako nabreklo z nadzemsko modrino, da se mi zdi, da me bo potegnilo vase. Prekinem ga sredi stavka in rečem, da moram iti. Ne bodi tak resn; dokler živiš, se mej fajn, ko si mrtef, itak ne'mreš nič. Zdrznem se; poznam te besede. Pogledam ga v oči in najdem, kar sem iskal: praznino. Hlastno mu stisnem roko in se poberem proč, k reki, med drevesa, med ljudi, on pa obsedi na klopci in čaka dalje. Dva človeka, dve odločitvi.