Verjetno se ob prebiranju teh kolumn komu zazdim kot eden tistih newagerjev, ki sami sebe prepričujejo, da se jim dogajajo zgolj čudovite in pomembne reči. Seveda ni tako. Gre le za to, da nočem ljudem (pretirano) težiti s svojimi križi in težavami. Toda še bolj nepošteno in pokroviteljsko bi bilo trditi, da jih nimam. Kot jih imamo vsi; razlika je le, kaj storimo z njimi.
Ni ga čustva, ki bi se ga človek moral sramovati in tlačiti vase. V vsakem trenutku imamo razloge, da smo srečni, kot imamo razloge, da smo žalostni, jezni in razočarani. Ko pišem tole, sem na primer hkrati zadovoljen, ker bom izpolnil vse obveznosti in je pred mano še skoraj ves dan, in razdražen, ker pred blokom ropotajo z rezilnim strojem, pa zaskrbljen, ker se mi je pokvaril avto ...
V meni vre in v tem vrenju se uničujem in znova prenavljam. Četudi ne razumem protislovij, ki jih čutim. Vesel sem, da sem živ, obenem pa se bojim smrti. Rad imam ljudi, a trepečem pred njihovimi sodbami.
Hvaležen sem za šiht, čeprav me spravlja ob pamet. Ljubim svoje bližnje, hkrati pa jih krivim za svoje rane. Kar je povsem okej; šele vsi ti na videz nezdružljivi paradoksi tvorijo celovito izkušnjo. Vsak od teh občutkov je eden od tisočerih okusov mojega življenja. Če bi se odpovedal določenim, bi se omrtvičil tudi za vse druge. In se spremenil v neobčutljivo gmoto.
Forrest Gump se je motil; življenje ni kot škatla čokoladnih bombonov, temveč kot pica. Da je dobra, mora imeti tudi kakšen feferon; mora malo zapeči. Posameznikova moč ni v tem, da zbeži pred pekočo bolečino in ne občuti neprijetnih čustev, temveč da jih sprejme z vsem bitjem in se nauči živeti z njimi. Vse je kot mora biti – tudi ko ni. Kajti drugače ni ničesar.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
