Pred približno letom in tremi meseci sem se poslovil od prijatelja, ki se je preselil na Japonsko.
Dobro se spomnim mešanice upanja in negotovosti med najinim zadnjim pogovorom. Ko se je odpeljal, sem nekaj časa stal ob cesti in zrl za avtomobilom. Potem sem šel domov in napisal kolumno o pogumnih ljudeh, ki so sposobni najti dom, kamorkoli jih pač življenje postavi. No, sedaj se je stara grča vrnila za nekajtedenski obisk in z velikim veseljem poročam, da sem enkrat za spremembo imel prav.
V vsega letu dni se je možakar naučil osnov japonščine, spravil skupaj bend, si našel službo – in ženo. Poročil se je z dekletom, za katerim ga je srce zvleklo na Japonsko in prav fino jima gre skupaj. Morali bi ju videti, sam smeh in toplina; lepši par človek težko sreča. On žlobudra po japonsko in naliva riževo žganje, ona mlati domače čevapčiče in razlaga o skupnih dogodivščinah. Dovolj, da me je skoraj razgnalo od ponosa.
Kajti to so moji prijatelji; to so ljudje, ki jih je treba imeti rad in za katere je treba navijati, ljudje, ki ljubijo življenje – tako noro močno, da jih ne more nič ustaviti. Njihova lakota po življenju je namreč tolikšna, da na koncu preglasi vse strahove. In samo v tem je bistvo poguma. Ne v odsotnosti strahu, ampak v sposobnosti, da najdemo moč, da strah presežemo in mu gremo naproti. Kot sta šla moj prijatelj in njegova žena, vsak s svojega konca sveta.
Kristus, jaz sem res srečen, ko se dobrim ljudem zgodijo dobre stvari. Nekako mi daje upanje, da je pravica na tem svetu. In zato držim pesti vsem pogumnim ljudem tam zunaj, ki ne klecnete, ki ne iščete bližnjic in, predvsem, ki ljubite življenje tako močno, da vam včasih poka prsnica. Rad namreč verjamem, da smo na isti strani. Ne glede na to, kje smo.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
