Če bi na loteriji zadel milijon, bi pri priči nehal delati. Brez najmanjše težave. Pobasal bi cule in šel na potovanje okoli sveta. Pražil bi se na pesku tropskega otoka, jedel kače na Kitajskem in gledal severni sij na Arktiki. Dokler bi šlo, brez slabe vesti.
Kar je čudno. Naša družba je namreč utemeljena na sprevrženem odnosu do dela, ki meji že na obsedenost. Naše osebnosti so prešpikane z zapovedmi, ki nam nalagajo brezkončno pehanje in dokazovanje skozi delovne procese – pa najsi gre za kidanje gnoja, klepanje člankov ali garbanje v tovarni. »Delu čast in oblast!« »Kdor ne dela, naj ne jé!« »Delo krepi človeka!«
Dvomim, da je še dosti narodov, ki bi na to temo premogli več zapovedi in pregovorov od Slovencev. In to so stavki, ki nas spremljajo od najbolj ranega otroštva. To so recepti, po katerih naj bi dosegli priljubljenost v okolici, sprejetje v družini in nasploh srečo v življenju. Pa jih res? No ja, celodnevno valjanje po postelji in štetje dlak v nosu res ni prav hvalevreden način preživljanja časa. Toda tudi tipično garanje in fiksanje z adrenalinom ne prineseta drugega kot bolezen in zrahljane živce – kompleksi in strahovi pa ostanejo. Še okrepijo se, hudiči.
Zato skrbno pazim, da ja kje ne zapadem v deloholizem. Pa menda nisem ravno lenuh po naravi. A kot tehtnica sem pač nagnjen k iskanju srednje mere, v tem primeru med delom in počitkom. Oddelam svoje in grem dalje; svet se ne bo sesul, če ne bom pustil duše za računalnikom, temveč jo bom hranil s podobami mladih magnolij v aprilski sončavi. Delam, da preživim, ne živim, da delam ... Zdaj pa mi oprostite – grem kupit tisto srečko.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču