Pred nekaj dnevi smo slavili prvi april – praznik kljukcev, bahačev in lažnivcev. Kar je samo po sebi lepo – narodu krvavo pride prav vsaka priložnost za špas – ni pa resnično potrebno. Kajti tudi brez tovrstnih obeležij se pod Alpami in tudi drugje po svetu laži godi prav dobro, nikoli bolje.
Med novinarsko kariero sem se srečal z nebroj največjih talentov te žlahtne obrti – kako imenitne predstave vam znajo odigrati! Kako ljubko se šobijo, ko jim stopiš na žulj! Kako presunljivo se derejo, ko jih pobaraš, kam so izginili milijončki!
Poznal sem politika, ki mi je na svojega komaj rojenega otroka prisegal, jamčil in garantiral, da ni maznil nekega denarja – medtem ko sem v naročju držal torbo z dokumenti z njegovim podpisom. Evo, še sedaj me spreleti srh, ko se spomnim nanj. Ali pa na bankirja, ki se je toklel po plešasti betici in jokal, da se zaradi novinarjev od njega z gnusom obrača ves svet – naslednji dan pa je paradiral po VIP-prostoru na neki mega gala prireditvi in se bratil z gospodo. Koliko ljudem je pri tem s svojim nosom iztaknil oči, ne vem. Morda tudi ni imel najdaljšega – kljuna, kajpak; vse drugo so pri takih zgolj malenkosti. A kakorkoli. Enim nikoli ne bo treba posebej slaviti prvega aprila – zanje je pač vsak dan praznik.
To so laži, ki so problematične. V resnici vsakdo izmed nas laže, kot pes teče – toda v veliki večini gre za nedolžne izgovore, gostilniško bahanje in druge vsakdanje drobne goljufije, brez katerih bi bilo življenje neznosno. Če ženska reče, da jo 'boli glava', pač pomeni, da ima stil. S temi lažmi nihče ne pridobi prav dosti, vsekakor pa nihče ne izgubi. Povsem drugače pa je z norčijami, ki jih uganjajo veliki performerji na vrhu družbene lestvice.
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
