Vasja Jager v kolumni o otroštvu na vasi

Vasja Jager v kolumni o otroštvu na vasi (foto: Adriamedia) Adriamedia
Vir: Jana
25. 4. 2017

Zjutraj me je v kuhinji pričakala pločevinasta skodelica, iz katere se je kadila bela kava. Zraven je bil kos kruha.

Sklenil sem dlani okoli tople kovine in nestrpno poslušal; enolično tiktaktanje starinske stenske ure z nihalom se je vrivalo med petje ptičev in pivkanje kokoši, ki je prihajalo od zunaj. Hlastno sem posrkal ostanke razmočenega kruha in se preoblekel iz pižame. Zdelo se mi je, da me zunaj čaka najlepši dan mojega življenja.

Imel sem prav, vsako jutro znova. Tedni, ki sem jih v ranem otroštvu preživel na kmetiji pri starem atu in omi, so bili najsrečnejši, kar pomnim. Drvel sem skozi trenutke in vriskal od radosti. Pomagal sem – kolikor otrok pač lahko pomaga; pasel sem krave, šofiral traktor, sadil krompir, pojil živino, obiral sadje. Igral sem se s psom, pekel krompir, bežal pred puranom, se potapljal v seno. Še zdaj se moje srce napaja z doživetji iz tistih dni.

Čeprav ni več ničesar, je vse še zmeraj tukaj: okus po toplem kravjem mleku, ki mi ga je nosila oma, sladkost svežega medu in voščenega satovja, ki mi ga je dajal star ata. Bela kava s kruhom. Sveži carjevič z veje. Nad vsem pa duh mastne ilovice, v kateri trohnijo kosti prednikov in ki odloča o vsem in iz katere je vse izšlo. Tudi zgodbe, ki sta mi jih pripovedovala – eden o vojski in daljnih deželah, druga o skrivnostnih, prastarih silah, o divji jagi in črnih ženah s kopiti. Še danes ju imam pred seboj. Bilo je čarobno.

To so moje korenine. Glavo imam morda res v oblakih, stopala pa so priraščena na tisto dišečo zemljo, ki mi ju je dala – in vzela. Četudi bi hotel, ne zmorem pozabiti.

Vasja Jager, svobodni novinar