Vasja Jager v kolumni: Pes Muri in njegov Vasja!

Vasja Jager v kolumni: Pes Muri in njegov Vasja! (foto: Adriamedia) Adriamedia
Vir: Jana
4. 4. 2017

Vedno, ko pišem tele kolumne, ob kavču leži srednje velik pes in blaženo drema. Vsake toliko odpre oči in se zastrmi vame s pogledom, ki ga žival naj ne bi bila sposobna. Oči kot jantar, tople in neizrekljivo pradavne. Pomežikne, morda zazeha in spet skloni glavo.

Srednje velik mešanec med kokeršpanjelom in labradorcem (ne sprašujte ...), bolj črn od sence – le okoli gobca se mu širi starostna belina. Pred par dnevi je praznoval deseti rojstni dan; ime mu je Muri in je najbolj dobrodušna in čista duša, kar jih poznam.

Rekli boste, da pretiravam. Morda je res. Toda jaz in ta pes bi lahko skupaj hodila do pekla in nazaj – in verjetno tudi sva. Nosil sem ga na rokah, ko je pri dveh letih skoraj ohromel, in tolažil sem ga kot malo dete, ko je zunaj grmelo in se je v svoji preproščini tresel po vsem telesu. On pa je uganjal norčije, ko mi je bilo hudo in mi z lic lizal solze, kadar je bilo prehudo. Skupaj stopava skozi pisane, bohotne dneve in skupaj se vlečeva skozi gluhe noči. Včasih se odpraviva po samotnih gozdnih stezah, poležavava pod drevesi in mežikava v sonce.

Vem, da žival nima izbire in da je pravzaprav povsem odvisna od mene. Vem pa tudi, da bi bilo povsem enako, če bi pes lahko izbiral. Še vedno bi drobil ob meni in ljubosumno renčal na druge cucke; še vedno bi vrtinčil rep kot helikopter vsakič, ko stopim skozi vrata; še vedno bi zjutraj tekal k postelji in me slinil po roki. Po vseh teh letih pač vem – takšno je pasje srce. Ali kot je v pesmi, ki jo je napisal svojemu novofunlandcu, dejal Byron: Ta tvoj prijatelj vdani/ki prvi te pričaka, prvi brani/ki v tvojem srcu svoje ima srce/ki srečen je, če zate v ogenj sme... Ta prijatelj je ob meni, ker drugače ne zna in ker noče. Pes Muri in njegov Vasja – in spomini brez dna.