Vasja Jager v kolumni za Jano o pomladnem prebujanju

Vasja Jager v kolumni za Jano o pomladnem prebujanju (foto: Adriamedia) Adriamedia
Vir: Jana
21. 3. 2017

Bil je eden tistih dni, ko se človek brez pravega vzroka počuti kot blatna luža dolgčasa in sivine. Spet me je sploščilo neko daljno hrepenenje, ki ga nisem znal ubesediti in za katerega nisem vedel, kako ga utišati.

Pa sem si rekel, da se odgovor morda ne skriva v meni, temveč nekje tam zunaj. Oblekel sem si jakno in s psom skoraj stekel na travnik; nič ne izžge slabe volje izpod reber bolje od sonca in spranega neba. Hodil sem in hodil, dokler nisem kot kakšen zablodeli Dante zavil v hosto mladih hrastov – in končno našel, kar sem iskal: zvončke.

Tako preprosto je to. Včasih ni kaj filozofirati in ni kaj premišljevati; za dobro voljo je dovolj že iti iz bajte in slediti vonju klitja iz razmočene, mastne zemlje. Buljil sem v tiste drobne krhke cvetke, ki so s svojo belino še pričale o ledenem oklepu, iz katerega smo se ravnokar izvili vsi skupaj. Prvič so mi jih pokazale vzgojiteljice v vrtcu, ko so me skupaj z drugimi črvički vodile v grič nad domačim krajem; potem smo jih z družino nabirali v babičinem sadovnjaku, v Ljubljani pa sem jih izbrskal tik pod Rožnikom. Letos sem jih našel v odročni globeli na robu Maribora; ko sem skoraj pobožno pokleknil k tistemu šopu belih cvetov, me je pes gledal, kakor da nisem pri pravi. Morda je imel prav – vsekakor pa sem bil pri sebi.

Kajti to je bilo vse, kar sem v tistem trenutku potreboval. Zvončke. Tako mala, nežna reč, pa tako neznansko pomenljiva. Le nekaj vode potrebuje in kakšen sončni žarek, da se požene proti površju in vsemu svetu oznani zmago nad zimo. Vsako pomlad znova. In vsako pomlad znova, od najzgodnejših let dalje, jih poiščem, kjerkoli že sem – ali pa oni mene.

Vasja Jager, svobodni novinar

Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.