Pred kratkim sem zapustil novinarsko službo, v kateri sem delal celo desetletje.
Z eno samo potezo sem se odrekel udobju in varnosti, ki bi mi ju v teh časih bržkone zavidal marsikateri Slovenec. Dobra plača, zavarovanje, občutek smisla in rutina - predvsem rutina - vse je šlo v maloro. Kako bo naprej, nisem prepričan. Pravzaprav ne vem zagotovo, s čim bom čez nekaj mesecev plačeval položnice. Vendar me prvič v živlenjeu ni strah. Dovolj imam bežanja. Resnica je, da preprosto nisem več mogel dalje. Vsak dan sem se za dobro jutro z glavo zabil v nevidni zid, ki sem ga zbil skupaj v zadnjih letih. Rad bi stekel dalje k resnici, proti obzorju, proti domu; vendar prek zidu ni šlo. Trden in hladen je stal med mano in mojim bistvom in njegovi zidaki so bili krivda, strah in osramočenost.
Živlenje pa odteka, zrnce za zrncem. Že nekaj let sem bil nesrečen v službi; nisem več človek za novinarstvo, kot trenutno prevladuje v naši družbi. Stvari se me dotaknejo, vse krivice in laži, s katerimi se srečujem. in težko pogledam v oči ljudem, pri katerih je drugače. Včasih sem zaradi te svoje lastnosti preklinjal lastno ime. Nisem želel biti težak, želel sem pripadati tropu. Biti sprejet, varen in spoštovan. Edini način, da to dosežem, je bil, da se odrečem vsemu, v kar verjamem. Da potrgam živčne končiče in speštam srce ob steno, ki me je obdajal; da se zaradi preživetja odpovem živlenju in ugasnem še zadnjo iskro. Bil sem na dobri poti. Šel sem daleč, kolikor sem mogel, vse do prepada In potem sem se zazrl vanj. Ter se obrnil proč.
Danes ob mojem imenu piše 'svobodni' novinar. Tako bo tudi ostalo, vsaj tisti prvi del. Pa če bom ob strani za denar obirati jabolka ali guliti kitaro na Čopovi. Kajti vem, kdo sem in kaj nisem. In karkoli me že čaka, vsaj čutil bom. Prvič po dolgih letih.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"