Pred nekaj dnevi sem se po daljšem času dobil s staro (ne po letih!) prijateljico iz študentskih dni. Že na daleč sem videl, da je na njej nekaj drugačnega. Kot da bi ji z obraza izginila senca, ki ji je nekdaj zastirala pogled. Imel sem prav.
"Veliko se je spremenilo," se je nasmehnila, ko sva sedla za mizo. To so besede, ob katerih mi zapoje duša. Že pred leti sem namreč spoznal, kako grozovito me utrujajo ljudje, ki ne kažejo želje po napredku. Obenem pa tarnajo, da se je ves svet zarotil proti njim. In to vedno znova, kot lajna; še po več letih ti bodo jamrali o istih namišljenih problemih in ponujali iste izgovore. Vse po starem, življenje ni pošteno in tako dalje.
Drži, življenje res ni fer – če ga dojemaš kot piramidno igro, v kateri bi moral ravno ti brez resnega napora biti deležen največjih nagrad. Ne pravim, da mora biti človek mazohist in se do skrajnih zmožnosti pehati za namišljenimi ideali, s katerimi nas posiljuje družba. Pravim pa, da se je za srečo – karkoli že vsak od nas razume s to besedo – vendarle treba potruditi.
Dovolj sem star, da mi je jasno, da se življenja ne da goljufati; verjemite, da sem poskusil. Ne gre. Zato nimam več časa za nezrele čustvene parazite, ki še zmeraj cepetajo na mestu, ker ne ločijo med staranjem in zorenjem. Ga pa vedno najdem za tiste, ki me s svojimi zgledi navdihujejo k dostojanstvenemu sprejemanju izzivov, s katerimi se sooča vsak izmed nas.
Takšen človek je prijateljica, ki sem jo omenil na začetku. Ta ženska ve, kaj je borba in kaj je moč. To so ljudje, ki jih ne more ustaviti niti tragedija, ker sta njihova življenjska sila in čut za odgovornost do drugih preprosto prevelika, da bi se vdali. In to so ljudje, ki jim z vsem srcem privoščim srečo – kot jo svoji prijateljici privoščim v ljubezni in z materinstvom.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču