Pri tem ni pomembno, kdo vozi – pravilo enako velja za voznika in za sopotnike v službenem vozilu.
Vsakdo, ki zaradi dela pogosto potuje, se je verjetno že vprašal: ali se ta čas šteje kot navadno potovanje ali kot delovni čas? Evropsko sodišče (ECJ) je zdaj sprejelo jasno odločitev, ki gre v prid delavcem, zlasti tistim, zaposlenim v gradbeništvu, servisnih dejavnostih in negi.
Sodba z dne 9. oktobra 2025 (zadeva C-110/24) se je nanašala na zaposlene v španskem podjetju, ki nimajo stalnega delovnega mesta. Namesto tega se ob dogovorjenem času zberejo na zbirnem mestu in se od tam s službenim vozilom skupaj odpeljejo na teren. Po koncu izmene jih vozilo vrne na izhodiščno točko.
Ključna točka spora je bila, da je delodajalec kot delovni čas priznal le vožnjo na teren, ne pa tudi povratka. Sodišče je jasno poudarilo, da se morata v takšnih okoliščinah tako odhod kot povratek šteti kot delovni čas v skladu z direktivo EU. Glavni razlogi so bili naslednji: delavci s svojim časom ne morejo prosto razpolagati, saj delodajalec določa čas odhoda, voznika in pot, zato v tem obdobju ne morejo početi, kar želijo.
Poleg tega nimajo stalnega delovnega mesta – za ljudi, ki vsak dan po nalogu nadrejenega potujejo na drugo lokacijo, je potovanje sestavni del dela. Ta odločitev ima velik vpliv na skupine, kot so monterji, negovalci, serviserji ali tehniki. Čas potovanja se mora zdaj vštevati v skupni dnevni delovni čas. Zakonsko določen počitek začne teči šele od trenutka vrnitve na zbirno mesto. Pri tem ni pomembno, kdo vozi – pravilo enako velja za voznika in za sopotnike v službenem vozilu.
Preberite še: Testirali sokove: Ta pri nas zelo popularen sok vsebuje sporne pesticide