Vesna Milek se boji, da nikdar več ne bo mogla pisati, Marjetka Vovk pa lepotnih posegov - a kaj je sploh lepota?

Vesna Milek se boji, da nikdar več ne bo mogla pisati, Marjetka Vovk pa lepotnih posegov - a kaj je sploh lepota? (foto: profimedia) profimedia
3. 8. 2018

Česa vas je strah? Položnic? Vročinskega vala? Bolezni? Morda smrti? Vsakdo v sebi bije tiho bitko z osebnimi strahovi. Tistimi, pri katerih nam že ob misli stisne želodec in poskoči srčni utrip. Zato me ni presenetilo, ko je rekla, da se ona boji ...

Preden končam zgornji stavek, naj vam najprej pričaram ustrezni kontekst. S prijateljico, ki jo poznam že dobri dve desetletji, pogosto načenjava nekoliko bolj oporečne tematike, zgolj zato, ker potem uživava v navzkrižju besed, ki, podkrepljene z intenzivnimi čustvi in trdnimi načeli, frčijo naokoli kot rafali bolje ali slabše povezanih misli. To posledično pomeni, da nič ni tabu. Da izgovorjene besede lahko prenesejo vse. 

Tako sva nedavno tega, zvečer, ko je utrujajoča sopara letošnjega prvega vročinskega vala, o katerem se govori več kot o dejstvu, da v Sloveniji očitno lažje pridobimo vitamin B12 iz sirotke (bravo Acies Bio) kot pa sestavimo vlado, načela temo o otrocih. Ona namreč načrtuje. Čim prej, če je le mogoče, a bo zadnjo povedala narava. In njen strah. "Da ne bo otrok grd," mi reče po tiho, ker je menda ja blasfemično imeti tako površinski pomislek.

via GIPHY

In se začne besedni rafal. Češ, koga to briga. In jasno, briga marsikoga. Ker tako pač danes je. Videz je postal strašljivo pomemben faktor, ki vpliva na toliko družbenih interakcij, da več ne moremo trditi, da nadpovprečno privlačnim ljudem ni neštetokrat lažje na marsikaterem področju. In bolj ko sva vihrala z mislimi o tem, kako pomembna je lepota, bolj sva ugotavljala, da niti ne znava ozavestiti, kaj lepota sploh je.

"Lepota je razvneto srce in očarana duša," začne nekoliko drugačen pogled na lepoto pronicljiv  pogovor z estetskim kirurgom prof. dr. Urošem Ahčanom in antropologinjo prof. dr. Lucijo Mulej Mlakar v čisto novi številki revije Sensa, v katerem vsak od njiju na svoj način, iz svojega zornega kota, razkrivata, kako razumeta koncept lepote. "Strinjam se, da objektivne lepote telesa ni in tudi dojemanje lepote je na različnih koncih sveta različno," v pogovoru namigne dr. Ahčan. "Lepota tudi ni popolna simetrija, kar so dokazali že z znano manekenko Cindy Crawford, kjer so polovico obraza razdelili na dva enaka dela in v očeh opazovalcev je bila najlepša oblika tista asimetrična s kožno tvorbo na eni strani, in ne simetrična, popolna oblika," še dodaja.

"Dojemanje lepote je tako kulturno kot socialno in seveda, estetsko vprašanje," dodaja dr. Mulej Mlakar. "Vzemimo za primer žensko, ki je v objektivnih kategorijah povprečnega videza, a ima moža, ki jo obožuje. Večkrat ji pove, kako lepa in popolna je zanj. Razvaja jo in ji v intimi da polnost vsega, kar potrebuje. Takšna ženska je zadovoljna in zadovoljena in to izžareva." Z bolj gostilniško interpretacijo bi lahko torej rekli, da imajo vsake oči svojega 'malarja'. K sreči ta zgodovinska modrost drži še danes, navkljub Instagramu in nekontroliranemu poskoku estetskih posegov. 

Pred časom se je o tem pisalo v reviji Cosmopolitan, kjer so med drugim razkrili, da so najbolj popularni estetski posegi v rednem porastu in da se je samo v Ameriki v letu 2016 bilo izvedenih 7.32 milijonov posegov z botoksom in preko 300.000 lepotnih operacij na dojkah. Kar je za splošno družbo očitno postal normativ, pa ne pije vode pri Marjetki Vovk. Pevka v duetu Maraaya, avtorica, učiteljica petja in žirantka v šovu Slovenija ima talent se namreč boji botoksa, klasičnega liftinga in posegov na obrazu. "Zdi se mi, da sem še premlada za to," pove v intervjuju v novi številki revije Story. A obenem Marjetka ve, kako pomembno je danes biti privlačen, sploh v njenem poslu. "Ljudje najprej vidimo," se zaveda Marjetka. "Nesmiselno se je sprenevedati. A kljub vsemu brez vsebine videz izgubi ves pomen."

"Lepota vendarle ni vse," je moj zaključek pogovora s prijateljico. Zdi se nekoliko pomirjena, čeprav ve, da družba vedno bolj stremi h neizprosnemu kultu telesa. K sreči obstajajo alternative. Kot pravi Marjetka Vovk, je tudi sama dolgo časa raziskovala, kako bi ohranjala svežino, mladost, predvsem pa naravni videz. "Dolgo sem iskala, da bi našla alternativno metodo kirurškim posegom. In sem jo!" Kaj točno, naj vam zaupa sama v reviji Story.

Mnogim med nami pa strah, ki je ustvarjal nemir v mislih moje prijateljice, ni domač. Niti se ne zdi racionalen. Mnogi imamo drugačne strahove. Recimo to, da ti je odvzeta možnost, da počneš tisto, kar počneš rad in to že tako dolgo, da definira tvojo celoto. Meni osebno je bolj blizu strah, ki ga je v intervjuju v novi številki revije Jana razkrila Vesna Milek. "Začela sem se spraševati, kaj bi sploh lahko delala, če ne bi mogla pisati. Poigravala sem se tudi z absurdno mislijo, da bi, če bi si namesto roke poškodovala nogo, lahko vsaj dokončala roman, ki nastaja že več let." Avtorica romana Kalipso in novinarka Dela, ki slovi po izjemnih intervjujih, je s to mislijo blizu vsem, ki živimo od pisane besede. Strah, da ti je odvzeto tisto, kar dejansko si. Ker pri mnogih avtorjih pisana beseda ni samo način preživetja ampak pogosto tudi najboljši medij za izražanje misli. "Najlažje povem, če napišem," sem tudi sam večkrat rekel in razumel, ko je Vesna Milek v intervjuju povedala še, da je njen roman Kalipso "vsekakor bil napisan iz globoke bolečine.

O tem, kdo vse je v njenem življenju že igral vlogo intervjuvanca in zakaj je bila izkušnja z Naomi Campbell najbolj negativna, pa odkrijte v novi številki revije Jana.

Za konec ostane še en poznan strah modernega človeka. Strah, da nenadoma nimaš več ničesar. Vendarle nam je imetje tako zelo pomembno. Naučeni, če ne celo programirani smo, da si ves čas želimo še več. Že misel, da nenadoma nimaš več ničesar, je za marsikoga preveč strašljiva celo za lahkotno obravnavo. 

To stran življenja zelo dobro pozna Luna Jurančič Šribar, etnologinja in antropologinja. Svoj doktorat na temo ekonomije daru je prepletla v pisateljski prvenec Starinarnica, deluje pa tudi v uredništvu cestnega časopisa Kralji ulice. Ko jo novinarka povpraša, če se je skozi boj zase začela zavzemati tudi za šibke, brezdomne, Luna pove, da pri tem ne bi nujno govorila o šibkosti. "Kaj sploh je šibkost v tej družbi," se vpraša. "Vsi brezdomni ljudje, ki jih poznam, izhajajo iz težkih družinskih razmerij. To so ranjeni ljudje, ki se borijo, naš sistem pa ni takšen, da bi bil prijazen do njih." In tudi mi se največkrat obrnemo stran. Največkrat najbrž ne zato, ker bi nas motili, ampak ker ne želimo, da nas spomnijo na prav ta strah, da tudi sami lahko končamo v takšni ali podobni situaciji. 

O tem, če so ranljivi ljudje tudi bolj empatični in o tem, kam vodi življenje prežeto s travmami, pa si preberite v sveži številki revije Liza, kjer vas čakajo tudi nasveti, kako ravnati, če nas v gorah ujame nevihta in kakšna je romantična realnost 'dobrih fantov'.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri