Ko z Vesno Rebernak sediva ob čaju in opazujeva dežne kaplje letošnjega muhastega avgusta, se pred mano vse bolj izrisuje portret ženske, ki se sicer predstavlja kot arhitektka in urbanistka, v svojem bistvu pa je predvsem velika humanistka in humanitarka, ljubiteljica umetnosti in večna zagovornica šibkih.
Vse, česar se lotim, se lotim z mislijo na človeka, kako izboljšati njegovo bivanje. Pri tem se ne ustavim le pri urbanih rešitvah, zelo hitro me zanese v humanitarne vode. Ta moja plat je včasih tudi cokla, ker ne znam racionalno premisliti, da morda zame ne bo dobro, če se spet z vsem svojim bitjem predam neki humanitarni zgodbi, ampak si ne morem pomagati. Moji instinktivni vzgibi so močnejši.«
Nekaj let po opravljeni diplomi na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, ko je bilo za njo že več uspešnih projektov, se je odpravila na podiplomski študij v ZDA. Po študiju na University of Illinois v Chicagu se je nameravala vrniti domov in odpreti svoj atelje, a je v ZDA ostala 23 let. »Z ljudmi, s katerimi sem prišla v stik, sem našla veliko skupnih točk, od glasbe do literature in umetnosti. Potem res vidiš, da si v resnici pripadnik globalne vasi, in to je krasen občutek, saj si lahko doma povsod.«
Urejeno okolje deluje spodbudno
»Že kot otroka me je zanimala raznovrstnost prostora. Spominjam se, da smo s starši šli na morje vsako leto po drugi poti, da smo raziskovali nove kraje, opazovali lokalno arhitekturo in običaje. Že takrat sem se zavedala izjemnega bogastva številnih arhitekturnih jezikov. Pri nas jih je skoraj toliko, kot je naših narečij. Žal se to bogastvo v poplavi brezobličnih novogradenj izgublja, in to je ena največjih napak v prostoru. Nikoli nisem bila navdušena nad ikonično arhitekturo, ko arhitekt povsem brez občutka za prostor postavi svoj objekt. Mnogo bolj mi je všeč prenova v kontekstu obstoječega prostora, tak primer je Ormož, ki ga je celostno in subtilno uredil arhitekt Dušan Moškon, upošteval je značilnosti in lokalne posebnosti kraja ter se jim podredil. Ali pa Georgetown, zgodovinski predel Washingtona, kjer se načrtno ohranja prvotna zasnova. Nikjer ni nobenih kričečih reklam, gre za spoštovanje prostora v pravem pomenu besede.«
V ZDA so sicer pozno ugotovili, da je treba zgodovinske prostore ohranjati in propadla mesta revitalizirati, saj se skozi identiteto prostora izraža identiteta nekega naroda. Temu primerno so začeli urejati zakonodajo in vse zamujeno poskušajo popraviti. V ZDA se ustanavljajo strokovne ekipe, katerih naloga je osmišljanje razvoja skupnosti mesta. V eni od takih je mnogo let delovala tudi Vesna. »Skupino je na podlagi predloga in referenc najela občina, z nami sklenila pogodbo in nakazala predujem za kritje stroškov. Potem smo se lotili dela vsak na svojem področju, ki je vključevalo tudi področje sociale in celo 'branding' - ustvarjanje blagovne znamke mesta. Imeli smo precej proste roke. Naprej smo se temeljito lotili raziskav, zasnovali koncept in šele po prvih delavnicah s prebivalci, ko je projekt že dobil neko podobo, se je vključila mestna uprava. Postopkov in metodologije niso usmerjali, ampak so to prepustili nam, saj je vsaka skupnost specifična in potrebuje specifičen pristop.«
»Vodja naše skupine je bil urbanist sociolog, ki je verjel v neposreden stik z domačini, z njimi se je pogovarjal, v lokalnem pubu z njimi tudi kaj popil in igral biljard. Zjutraj nam je postregel z zanimivimi podatki in povedal, kdo so v okolju ključni ljudje. Namreč, uspešna revitalizacija je mogoča izključno ob sodelovanju lokalnega prebivalstva. Ko je naša ekipa dobila vpogled v življenje območja, ki smo ga želeli revitalizirati, smo pripravili srečanje z domačini, kjer smo se predstavili in jih povabili k sodelovanju. Največ se jih je vedno vključilo v zelene iniciative, kjer so učinki najhitreje vidni.«
Ko je New Orleans prizadel orkan Katrina, je bila k sodelovanju povabljena tudi Vesnina skupina. »Delali smo pri raziskavi, kako odporno naj bo mesto. Gre za urbane strategije, ki so zdaj nujne po vsem svetu, saj spremenjene podnebne razmere s seboj prinašajo vse mogoče tegobe. Pri tem je predvsem pomembno poudariti, da vsaka skupnost lažje preživi, če je povezana, če si ljudje pomagajo. To se je npr. jasno pokazalo v času vročinskega vala v Chicagu: v naselju, kjer so bili ljudje med seboj povezani in so skrbeli drug za drugega, je umrlo 10 ljudi, v sosednjem naselju, kjer te povezanosti ni bilo, pa 100! Povezanost skupnosti je temelj zdrave družbe.«
Iz globalne v lokalno vas
»V Slovenijo sem začela veliko prihajati po letu 2007, ko je moja mama hudo zbolela,« pripoveduje Vesna Rebernak. Ob vsakem prihodu je doživela nov šok. Za začetek je ugotovila, da smo povsem nepripravljeni na vse večje število starostnikov: »Niti slovensko zdravstvo niti družba nista niti pripravljena niti usposobljena za ukvarjanje s starostniki. Nekaj najbolj groznega, kar sem kdaj videla, je dom upokojencev v Mariboru z razgledom na pokopališče! Grozljivo! Povsem brez občutka za človeka. Pozablja se na rek, da je družba močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. Slovenska družba pa je šibka, pokajo vsi členi.«
Po daljšem premisleku je Vesna sprejela delo v ljubljanskem arhitekturnem podjetju in kmalu spoznala novo značilnost Slovenije – plačilno nedisciplino. »Še vedno sem šokirana nad odnosom lastnika podjetja, ki pa je žal le eden izmed številnih. Plačilna nedisciplina je vsesplošna! V Sloveniji sem že veliko naredila, za kar nisem bila plačana! Govorim lahko kar o goljufijah in prevarah ter popolnem razvrednotenju človeka, znanja in strokovnosti,« je resnično ogorčena.
Neprijetno presenečena je tudi nad tem, kako težko je karkoli spremeniti. Verjela je, da bo vzorce revitalizacije mest, ki so enostavni, lahko izvedljivi in ne zahtevajo velikih finančnih vložkov, mogoče v določeni meri prenesti v Slovenijo.
»Maribor, ki že lep čas visi na robu prepada in nujno potrebuje svež zagon, bi lahko bil idealen poligon za izvedbo takih projektov. Vendar pa je tu kleč drugje: v Ameriki se zaposleni v državnih in lokalnih institucijah zavedajo, da so javni uslužbenci, da je njihova naloga služiti skupnosti. Na občinah lahko delajo samo tisti, ki tam tudi živijo, poznajo njene potrebe, potenciale, težave. Pri nas so stvari tudi tu obrnjene na glavo – javni uslužbenci so postali nekakšna klika, namenjena sama sebi. Zjutraj pridejo v službo, popoldne se odpeljejo iz mesta. Vmes ne pomolijo niti nosu iz pisarne. Pogosto se mi zgodi, da pridem na mariborsko občino, pa uslužbenci sploh ne vejo, da v mestu obstajajo določene stvari, o katerih jim razlagam. Potem se pa čudijo. Če ne živiš v prostoru, ga ne čutiš, do njega nimaš odnosa, ga ne moreš niti vzdrževati, kaj šele oživljati. Da ne govorim o tem, da med mnogimi ni potrebnega znanja, da se ljudi, ki znanje imajo, pravzaprav bojijo.«
Regeneracija mesta ni nujno draga
Osnovna ideja, ki jo pri revitalizaciji degradiranih območij zagovarja Vesna, je, da je treba najprej izkoristiti vse potenciale, ki so že na voljo. »Vse obstoječe kakovostno stavbno tkivo je treba uporabiti. V Franciji so nekateri kraji že sprejeli sklep, da ni dovoljena nobena novogradnja, dokler so v mestu prazni, neizkoriščeni prostori. Pri nas imamo vzorno zakonodajo, v prostoru pa vlada stihija. Poleg tega je preveč objektov spomeniško zaščitenih. Zavod za varstvo kulturne dediščine potem zahteva obravnavo objekta po spomeniških navodilih, finančnih sredstev, s katerimi bi lahko te zahteve uresničili, pa ni. Samo predstavljamo si lahko, kakšno breme lahko pomeni čudovita arhitekturna dediščina za mesto, kot je Ptuj. Nujno bi bilo treba narediti neko triažo, ločiti zrnje od plev, si upati tudi kaj žrtvovati. Nemogoče je ohraniti čisto vse.«
Amerika jo še vedno privlači
Tudi zaradi razočaranj v domovini Vesna še vedno razmišlja o vrnitvi v ZDA. V več kot dveh desetletjih čez lužo je nabrala zgodb za celo knjigo. Spoznala je vrsto znanih in vplivnih ljudi: svojo vzornico, aktivistko in urbanistko Jane Jacobs – brez nje danes Greenwich Village ne bi obstajal; kongresnik Frank McCloskey, znan po zakonu o ukinitvi embarga na orožje v BiH, je postal njen osebni prijatelj, Billu Clintonu je prevajala ob srečanju s Kučanom, spoznala je Susan Sontag in Brada Pitta, ki je podpiral prenovo New Orleansa po orkanu Katrina. Zaradi njenega angažiranega delovanja so jo intervjuvali trije Pulitzerjevi nagrajenci. Aktivna je bila pri vseameriškem gibanju Progressives for Obama, s pomočjo katerega so ZDA dobile prvega temnopoltega predsednika. »Ampak vse to je povsem nepomembno. Vem, da ljudi zanimajo predvsem senzacionalistične podrobnosti o teh ljudeh, s katerimi bi morebiti lahko postregla, in ta plehkost me neskončno jezi. Dosti bolj pomembno se mi zdi, da sem veliko teh ljudi spoznala zato, ker sem bila takrat glas ranjenih in sem s konkretnimi dejanji poskušala vsaj omiliti, če že ne izboljšati življenja tistih, ki jim usoda ni prizanašala.«
Čeprav bi lahko z varne razdalje le opazovala krvavo balkansko morijo, jo je tudi takrat prevzel čut odgovornosti. Leta 1991 je ustanovila skupino DiYUlogue for Peace, bila je soustanoviteljica American Committee to Save Bosnia, do 1995 se je veliko ukvarjala z ozaveščanjem javnosti glede balkanskega konflikta prek številnih predavanj in okroglih miz. Za potrebe mednarodnega sodišča je bila prevajalka v obravnavah vojnih zločinov v BiH. »To delo sem opravljala zelo resno in odgovorno, trudila sem se zajeti vse odtenke pričanj. Močno sem se zavedala, da gre za ljudi, oropane vsega, tudi osnovnega človeškega dostojanstva, ki morajo svoje najgloblje travme in največje grozote vedno znova ubesediti. Me je pa to prevajanje čustveno zelo izčrpavalo. Groza, kaj vse sem slišala!«
Najbolj pa je ponosna, da ji je v letih 1994–95 uspelo iz takrat obleganega Sarajeva v ZDA prepeljati 30 otrok iz mešanih družin. V Chicagu, kjer je takrat živela, je dobila tudi nagrado za humanitarno delo. »Z nekaterimi od teh otrok, ki so danes že odrasli, sem še vedno v stiku, javijo se mi, ko se poročijo, ko dobijo otroka. Eden od njih je naredil doktorat na univerzi v Chicagu, eno dekle je končalo študij mednarodnih odnosov na Dunaju,« ne skriva ponosa in zadovoljstva. Leta 1997 je ustanovila mednarodni projekt Links for International Promotion of the Arts (L.I.P.A.), katerega namen je bil krepiti sodelovanje med narodi prek umetnosti. Znotraj tega projekta je organizirala 150 mednarodnih razstav z več kot 300 umetniki iz 50 držav. »Še vedno verjamem, da je umetnosti tista, ki nosi v sebi povezovalni element med ljudmi in narodi.«
Besedilo: Nives Cvikl
Fotografija: Aleksander Leon Cvikl in osebni arhiv
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"