Vesna V. Godina: "Ko je beseda NE ključnega pomena!"

Vesna V. Godina: "Ko je beseda NE ključnega pomena!" (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Jana
13. 12. 2016

Socialna in kulturna antropologinja ve, o čem govori, ko govori o tem, kako reči ne.

Čeprav se poznava že več let, sem bila po najinem pogovoru presunjena, saj me vedno znova obogati s svojim znanjem in prevetri s svojimi pretresljivimi življenjskimi izkušnjami.

Zaupala mi je, zakaj je bilo reči ne ključnega pomena za njeno preživetje. Hvaležna sem, da sem bila povabljena v njeno intimno deželo, saj je potrdila mojo domnevo, da v življenju največ pomenijo stvari, ki smo jih naredili v skladu z lastnim moralnim imperativom.

V okviru predavanj Učenje za življenje ste predavali o tem, kako reči ne. Ste spadali med ljudi, ki jim je težko reči ne brez občutka krivde?

Da, dokler nisem zbolela za rakom. Na zdravljenju na Livingstonu pa so nas učili tudi, da moraš v nekaterih okoliščinah reči ne, postaviti meje. Pred tem sem bila znana po tem, da tega nisem znala. Moja nekdanja asistentka je celo rekla, da mi bo napisala na list ne in naj vedno, kadar mi bo zvonil telefon, pogledam list in rečem ne.

Zakaj nekateri tako težko rečemo ne?

Odvisno je od tipa ljudi. Če ste vase usmerjeni, je to zato, ker če rečete ne, kadar to ni v skladu z vašo vestjo, kršite moralni imperativ. To je bil moj problem. Takrat te vest za to kaznuje. Sodobnim ljudem pa je težko reči ne, ker se v potrošniški družbi posameznike podredi skozi ukaz »Uživaj!«. Če je uživanje ukazano, se je temu težko upreti. Danes je treba reči ne ukazu »Uživaj!«. Ljudje so danes zmožni reči ne, kadar nekaj omejuje njihovo uživanje in ugodje, niso pa zmožni reči ne ukazu »Uživaj!«. Od libidinalnega ustroja je torej odvisno, zakaj ljudem NE dela težave.

Je bila nezmožnost reči ne tudi posledica vaše socializacije?

Seveda. Bila sem prvorojeni otrok, ki je najprej edinec, potem pride drugorojeni otrok, ki te izrine s položaja edinca. Občutek izrinjenosti je za otroka težava in otrok preide na kupovanje ljubezni oziroma na pogojno ljubezen, saj se nauči, da bo, če naredi tisto, kar od njega zahtevajo, dobil ljubezen. Ta obrazec je seveda nujen, potreben. Tudi odrasli ga uporabljamo. Z njim v principu ni nič narobe, a če se naučite ljubezen kupovati s tem, da rečete zunanjemu ukazu JA, potem lahko NE pomeni notranjo težavo. Saj NE pomeni, da se odrečete temu, da vas bo imel nekdo rad.

Treba je vložiti kar nekaj truda v to, da se človek temu odreče. To se je treba naučiti, sicer zapadeš v avtomatizem. Vanj sem zapadla tudi jaz kot starejša hči, ker sem se naučila, da me bodo, če bom pridna in skrbela za druge, imeli radi. Ta matrica ostane. Moj bivši mož je nekoč rekel, da sem kot sonce, moja hči in domače živali pa kot planeti, ki se vrtijo okoli mene, ko nekaj potrebujejo. Ljudje in živali najdejo tistega, ki skrbi za druge in ne zna reči »Dovolj imam!«. Na zdravljenju raka na Livingstonu so nam pokazali, kaj z nezmožnostjo reči NE dejansko počnemo. Seveda se moraš odreči ljubezni drugih, da lahko izstopiš iz tega. To ni preprosto.

Vesna GodinaKako ste zbrali moč, da ste to naredili?

Vedela sem, da ne bom ozdravela, če se ne bom spremenila. Vedela sem, da je bil vzrok za raka pri meni psihični stres. Jasno mi je bilo, da gre za izbiro med življenjem in smrtjo. Izbrala sem življenje. Je pa tak izbor povezan s travmami in s tem, da prizadeneš druge. Tudi v mojem življenju je to prizadelo druge, za kar se jim opravičujem. Toda nisem imela druge možnosti. Takrat nisem mogla umreti, ker je bila moja hči, ki je cerebralni paralitik, še majhna. Bila je odvisna od mene in nisem si mogla dovoliti umreti. Če ne bi imela Maše in občutka odgovornosti do nje, je vprašanje, kako bi stvari potekale. Maša in njena bolezen sta mi ogromno dali.

Mati, ki zna reči ne, najbrž otroka navda z zavedanjem, da se je treba postaviti zase, če želiš preživeti. Se vaša hči zna postaviti zase?

Načeloma se zna postaviti zase, zato brez kakšnih hujših travm funkcionira v življenju. Kljub temu da je bila deležna številnih pripomb, ki so bile zanjo neugodne, je mnenje drugega psihično ne zlomi. Na takšne pripombe odvrne: »Kaj pa oni vedo!? Jaz bom šla naprej.« Če se spreva, se velikokrat zaradi tega, ker prijateljem težko reče ne. Dopovedujem ji, da je podaljšek zahtev nekoga drugega in da mora reči ne. Nima pa to dramatičnih posledic, ker ima Maša zgrajen moralni imperativ. Stara je 30 let in najbrž se človek v teh letih zelo težko odreče temu, da je ljubljen. To pride pozneje, če pride.

Kdaj se je zgodilo pri vas?

Ko sem dobila raka, torej pri 45 letih. Spom-nim se, da sem si rekla: »Mogoče je to vsa ljubezen, ki sem jo dobila v tem življenju. In tudi to je v redu.« Spomnila sem se svojega otroštva. Rekla sem si, da sem dobila svojo porcijo ljubezni. Kako to naredi človek, ki tega ni imel, si težko predstavljam. Ko pa sem rekla ne, sem se osvobodila. To je bil zelo pomemben akt emancipacije. Takrat sem bila zelo hvaležna svojim staršem. Če ne bi imela ljubezni, ki sem jo prinesla s sabo iz otroštva, ne vem, ali bi lahko naredila ta korak.

Vam je v akademskem svetu težje, ker znate reči ne?

Od nekdaj sem bila drugačna, zato sem se navadila, da nisem takšna kot večina. Moja lekcija je, da je ne, ki temelji na moralnem imperativu, gesta osvoboditve. Tudi v službi mi je pomagala, ker tudi na tem področju lažje rečem ne. Moj zadnji ne je bil, ko sem napisala odpoved za redno delovno razmerje na Fakulteti za družbene vede, ker je bil to edini način, da sem se uprla temu, v kar se program oddelka, kjer delam, spreminja. Gre za amerikanizacijo v slabem smislu, torej za informiranje, zabavo, igro, iskanje neke lažne kreativnosti in avtentičnosti, namesto znanja. Vse to so sofisticirani načini poneumljanja študentov, kar postaja zaukazana drža. Odločila sem se, da temu rečem ne.

Če vstopim v predavalnico, morajo študentje vložiti mentalni napor v to, da bodo naredili moj izpit. In ne bom sodelovala v pedagoških procesih, ki so po mojih načelih zgrešeni in so način poneumljanja otrok. A ne gre le za poneumljanje, ampak se krepita tudi njihov egoizem in patološki narcisizem. Več mesecev sem se spraševala, ali lahko znotraj tega najdem manevrski prostor, ki bi bil produktiven. Ugotovila sem, da ne morem, ker moji nadrejeni zagovarjajo takšen sistem. Ne vem, ali ljudje, ki na fakultetah to zagovarjajo, ne vedo, za kaj gre, ali pa so tako destruktivni do otrok. A to zdaj ni več moj problem. Moj problem je bil reči ne. In sem ga izrekla.

Ste zaradi svoje pokončne drže in zmožnosti reči ne v družbi, kjer veliko posameznikov hrepeni po tujih potrditvah, osamljeni?

Sem sama, nisem pa osamljena. Rada sem sama. Že iz otroštva. Moj problem je, da imam zaradi službe in hčerke, ki me še vedno potrebuje, čeprav manj kot nekoč, premalo časa, da bi bila sama. Zelo rada bi šla nekam, kjer bi bila sama. Občutek osamljenosti sem imela, dokler sem mislila, da človek mora biti obdan z ljubeznijo, in da je nekaj narobe, če se to ne dogaja. Takrat se sprašuješ, kaj je narobe s tabo, da se ti to dogaja, drugim pa se ne, čeprav se jim. Ljudje smo večino svojega življenja sami.

A je to v kulturi, kjer vse reklamirajo s srečnimi odnosi, travmatično spoznanje, ki ga spremlja občutek, da je s tabo nekaj narobe, saj ti od povsod nenehno govorijo: »Družina oziroma srečni odnosi z drugimi so jedro sreče!« Osamljena sem bila, dokler sem mislila, da je s tem, da si sam, nekaj narobe. Ko pa sem spoznala, da ni tako, nisem bila več osamljena. Ne nazadnje smo tudi takrat, ko smo z drugimi, velikokrat osamljeni. Nekoč sem rekla, da je bolje biti sam, kot biti osamljen v zvezi.

Kaj bi počeli, če bi bili sami?

Najbrž bi pisala, brala, ne bi se pogovarjala. Moja nova pridobitev zadnji dve leti je, da grem po dopustu s hčerko še sama na dopust, kjer se mi ni treba z nikomer pogovarjati. To mi pomeni najvišjo stopnjo uživanja in počitka. In se sploh ne počutim osamljeno.

Znano je, da radi obdarujete. Se tudi zaradi tega ne počutite osamljeno?

Sem dajalec, kar je posledica obrazca iz otroštva: »Če dajem, me bodo ljudje imeli radi.« Je pa dajanje nujna dimenzija socialnih odnosov, ki danes izginja. V potrošniški družbi je v ospredju jemanje. Po Maussu je dajanje temeljni način vzpostavljanja kooperativnih socialnih vezi, ki so ključnega pomena ne le za družbo, ampak tudi za posameznika. Vse družbe vztrajajo, da so ljudje povezani. Eden od načinov, da vzpostavljamo odnose povezanosti in sodelovanja, je dar.

Na zahodu je problem, da ljudje tega ne razumejo več.Mislijo, da je obdarovanje socialna prisila, kjer morajo svoj denar, ki ga že tako nimajo dovolj, porabiti za druge. Darovanje odklanjajo. Govorijo, da je darovanje potrošniška navada, kar ne drži. Potrošniška navada je kupovanje, ne darovanje. Jedro darovanja je vzpostavljanje in obnavljanje socialnih vezi. V zahodnih družbah, kjer gospostveni obrazec zapoveduje individualno uživanje, ne glede na to, kaj to pomeni za druge, se zdi dar nesmiseln. A je dar v resnici eden od načinov upora oblasti. Z darom namreč rušimo obstoječo gospostveno strukturo.

Obdarujete tudi sebe?

Tega sem se navadila. Po teoriji daru bi lahko rekla, da s tem vzpostavim prijazen odnos kooperacije do sebe. Ko sem pred leti ostala sama s hčerko in je bilo novo leto, so bila pod jelko darila samo za njo. Bila je premajhna, da bi mi kupila darilo. To me je prizadelo, zato sem kupila darila zase, jih zavila in si jih poklonila. Pri nas doma je bilo novoletno obdarovanje pomembna družinska ceremonija. Moja mama je veliko truda vložila v to, da nam je naredila darila sama, zato mi je ljuba logika, da sam izdelaš darila. In ko je moja družina izginila, ni bilo več te ceremonije. Takrat sem si začela novoletna darila kupovati sama. Zdaj pa mi darila kupi že hčerka.

Na kateri ne v svojem življenju ste najbolj ponosni?

Na tistega, ki sem ga naredila do zahtev socialnega okolja, ko sem imela raka. Morala sem imeti čas zase, počivati, se ukvarjati s sabo. Moja hči, ki je bila vajena, da sem ji vedno na voljo, je bila zelo začudena nad spremembo. Drugi ne je povezan z že omenjeno odpovedjo na Univerzi v Ljubljani. Tretji pa je bil, ko se je rodila Maša in so mi zdravniki rekli, da bo rastlina, naj jo damo v zavod in si omislimo drugega otroka. Takrat sem rekla ne in na to sem ponosna. Moja hči ima težave, je cerebralni paralitik. Toda nikakor ni rastlina, ampak je človek, ki zna imeti nekaj od življenja.

Večkrat poudarjate, da ženskam še nikoli ni bilo tako težko kot danes. Je to morda povezano s tem, da ne znamo reči ne?

Ko gledam ženske, ki so zapadle v potrošniško kulturo in poenostavljene feministične obrazce, se mi zdi, da prevečkrat rečejo ne. Takoj, ko jim ni fajn, rečejo ne. Nisem prepričana, da nezadovoljstvo žensk izvira iz tega, ker ne rečejo ne. Mislim, da rečejo ne prevečkrat, vsakič, ko jim je neugodno. Ker smo na zahodu ljudje žrtve zapovedanega obrazca »Uživaj!«, nezadovoljstvo izvira iz tega, ker prevečkrat rečemo ne. Največ zadovoljstva, če pogledam svoje življenje, potegneš iz tistih situacij, kjer zmoreš iti prek lastnega neugodja in narediti to, kar je prav, čeprav ti ni prijetno.

Ob koncu življenja bom verjetno najbolj ponosna na to, kar sem naredila za hčerko in kar sem naredila, ko sem zbolela za rakom. Najbrž mi vse knjige in članki, ki me sicer veselijo, nikoli ne bodo toliko pomenili. V življenju ti stvari, ki jih narediš iz čistega ugodja, praviloma nikoli ne pomenijo toliko, kot stvari, ki si jih naredil zaradi moralnega imperativa, ob čemer si moral iti čez neugodje. Večina ljudi je izgubila to sposobnost. Iz tega večinoma izvira nezadovoljstvo žensk. Stopnja ugodja ni vedno povezana s tem, koliko trenutnega ugodja ti da neka situacija, ampak lahko ugodje črpaš iz več virov. In eden od teh virov je, da delaš to, kar je prav, četudi ti ni vedno prijetno.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Primož Predalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri