Vida Voglar: Tujka v svojem mestu!

16. 9. 2016 | Vir: Jana
Deli

Da me v centru Ljubljane ne bi zgolj zamenjevali za tujko, sva se s hčerjo odločili, da za en dan postaneva ameriški turistki v Stari Ljubljani.

»It's time for your tea time (Čas je za čaj, op. ur.),« me je pred kratkim ustavil natakar na Grubarjevem nabrežju v Ljubljani. rekoč, mi je mladi natakar pred eno boljših ljubljanskih restavracij molel pred oči kosmato roko z uro na zapestju in se navihano režal. Ura je bila namreč pet do petih popoldne.

Zgodovina zmot glede moje nacionalnosti sega vse v davne čase, ko so se gosti črni lasje, s katerimi sem se rodila, spremenili v zlate kodrčke. Na žalost nisem več majhen cukrček z velikimi modrimi očmi, ampak gospa v srednjih letih, debelušna, še vedno blond in rožnata – in očitno ne ravno po slovenskih standardih, saj me skoraj ob vsakem obisku Stare Ljubljane zamenjajo za tujko. Ali pa je morda v (zelo dobrodošli) poplavi turistov postalo nenavadno, da se domorodci sprehajamo po svojem mestu?

In pa, koliko imajo te moje anekdote opraviti s tem, da postaja Ljubljana vse bolj turistično mesto? Včasih so me namreč ogovarjali kot tujko samo na potovanjih v kraje, kot so Dubrovnik in druga obmorska mesta v sosednji Hrvaški. Pravzaprav v katerikoli izmed bivših jugoslovanskih republik, z izjemo Črne gore, kamor moja noga še ni stopila.

Zamenjava za Germanko

Med prigodami iz mojih najstniških let prav gotovo zmaga tista, ko sva bili z mami v poznih osemdesetih na počitnicah v Makedoniji. Vmes smo malo skočili čez mejo v Grčijo, pravzaprav se niti več ne spomnim, v katerem mestu sva bili, vem pa, da ni bilo opazno, da sva v Grčiji, saj so bili skoraj vsi prodajalci Makedonci in so govorili tudi srbohrvaško. V prodajalni z oblačili je ena izmed strank, odločna gospa vpadljivega videza in vedenja, nenadoma pograbila šop mojih svetlih las. Nakar jih je s svojimi, z na desetine debelih zlatih prstanov okrašenimi prsti, pomečkala z blazinicami, jih malo potežkala, kot da tehta zlato ali ambro, ter občudujoče vprašala mojo mamo: »Jel ti ovo dete germansko, jeli (Otrok je Nemka, kajneda? op. ur.)?« Verjetno je bilo mišljeno kot kompliment moji mami, v smislu: »Gospa, vi ste pa res podjetna. Med delom v tujini ste si uspeli pridobiti še inozemnega otroka.« Vsekakor je moja mama samo zavila z očmi in se obrnila stran od 'prijazne' gospe. Meni se je prigoda zdela neskončno zabavna – morda je bilo to edinkrat v mojem življenju, da sem se počutila kot draga tekaška obutev boljše znamke ali pa najnovejši model Mercedesa.

Penny in Alice

Kako pa se mi vedemo do tujcev? Čeprav me praviloma, ampak res prav vedno, ko grem v Ljubljani na kavo, ogovorijo v angleščini, natakarje vedno takoj popravim, da sem Slovenka, in potem dobim svojo kavo v običajno slovenski maniri – resno, z umirjenimi gibi in brez smehljaja. Kaj bi se zgodilo, če jim ne bi pojasnila, da sem naše gore list?

Kot se za vsako dobro zaigrano potegavščino spodobi, sva si s hčerjo prej izmislili najina lika – jaz sem bila Penny Cooper, 40-letna ločenka s problemi s samozavestjo zaradi nedavne, ne ravno lahke ločitve. Maruša je bila moja 14-letna hči Alice, z njenim očetom si deliva skrbništvo zanjo. Ker so me prejšnji dan med hojo okoli Blejskega jezera močno ožulili čevlji, sem bila v svojih bleščeče rožnatih supergah. Resnici na ljubo tudi zato, ker se mi je zdelo, da bom bolj prepričljiva, če si obujem čim bolj udobno obutev.

Prva stvar, ki sva jo naredili med ogledom Stare Ljubljane, je bila, da sva si omislili zemljevid Ljubljane, kakršne brezplačno delijo v TIC (Turistično-informacijski center). Ob tej priložnosti je Alice, ki ima sumljivo podoben okus za zabavo kot moja hči, povprašala uslužbenko v TIC, ali je v Ljubljani kak zabaviščni park ali razgledna točka v obliki vrtiljaka ali kaj podobnega. »V nakupovalnem centru BTC imate manjše notranje igrišče s tobogani,« je mojo ameriško hčer prijazno poučila uslužbenka. Pri čemer je pozabila povedati dve stvari – kako se do BTC pride in da je moja hči absolutno previsoka in pretežka za priljubljeno igralnico s tobogani, ki spada k nekemu lokalu v prej omenjenem nakupovalnem centru.

Nato sva šli na pecivo in pijačo v bližnji lokal, kjer so naju sprva ogovorili v slovenščini – kajti, hudiča, kadar hočem, da me zamenjajo za tujko, me kot zanalašč ne. Lokal je bil ob razmeroma zgodnji dopoldanski uri popolnoma prazen, naročili pa sva mlečno kavo (»latte«), kokakolo, francoski rogljiček in mafin. Penny je težila Alice, da nezdravo zajtrkuje, medtem ko je Alice težila, da je utrujena ... čeprav sva vsega skupaj hodili po Ljubljani morda pet minut. Sumljivo me je spominjala na mojo hčer Marušo.

Natakarice so bile popolnoma diskretne, čeprav sva namenoma udarili bolj intimen pogovor – Penny je zasliševala Alice glede očetove nove punce Caroline. »Proučila sem njeno stran na Facebooku, ima morda kaj otrok?« je Penny vprašala Alice, nakar ji je ta odgovorila, da dela v vrtcu in da zato objavlja fotografije otrok na svoji FB-strani. Medtem ko sva, z moje strani rahlo nevrotično debatirali o na novo nastali družinski situaciji ter najinem namišljenem psu mopsu Churchu, ki vedno kaka po sosedovi trati, zaradi česar nama sosed grozi s tožbo, sta se zaposleni zgolj diskretno smukali po lokalu in prinašali stvari iz prostorov za zaposlene. Ko je prišel čas, da plačam račun, sem se malo zgrozila, kajti pozabila sem iti na bankomat. In seveda Američanka ne more plačati s slovensko kartico Maestro (mojo edino plačilno kartico). Na srečo sem napraskala dovolj denarja, tudi za majhno 'tip', po domače povedano napitnino, ki je v ZDA 'a must', obvezna.

Da ne bi ponovila napake, sem jadrno skočila na prvi bankomat, kjer sem imela nekaj težav z dvigom denarja, saj mi ni uspelo najti celotnih navodil za dvig denarja v angleščini – recimo gumbi za dvig, informacijo o stanju itd. so bili v slovenščini. Nekaj navodil (npr. vtipkaj številko računa) je bilo trojezičnih (slovenščina, angleščina in italijanščina), drugo sem morala ugibati.

Skupine pravih turistov so se trumoma valile v Mestno hišo, zato sva jim sledili in posneli nekaj sebkov (selfijev). Toda ob notranjem vodnjaku se mi je med tem početjem zgodila huda nesreča. Sponka, s katero si pripenjam pretiran izrez svoje modre obleke, je nenadoma popustila, se prelomila na pol in padla v vodnjak. Ni mi preostalo drugega, kot da z delno razkritim nedrčkom odvihram v trgovino z oblačili. Na srečo je na ulici od magistrata proti tržnici kar nekaj trgovin s spodnjim perilom, majicami, spalnimi srajcami ... to so tiste skromne trgovinice, ki so po svoji notranji opremi in tudi ponudbi meni ljub sentimentalen preostanek socialističnih časov. Prav žal mi je bilo, da sem dobrodušno prodajalko srednjih let s svojo angleščino spravila precej v zadrego. Toda kljub jezikovni pregradi in zame igralsko naporni situaciji, ko sem se morala delati, da ne razumem slovenske razlage o zapletenem svetu belih spodnjih majic, mi je nekako uspelo kupiti primerno oblačilo, ki je naredilo mojo obleko spet spodobno.

Po nakupu majice sva se z vzpenjačo odpravili na grad. Moj zasanjani, nekoliko begavi pogled in odnos do življenja, ki deluje turistično ležerno, je očitno prišel do izraza. Dedek in babica v družbi dveh vnukov sta se namreč odločno vrinila v vrsto pred mano in Alice. Na blagajni pa so mi sprva ponudili dve odrasli karti, dokler jih nisem opomnila, da Alice še pripada pravica do otroške oz. mladinske karte (do 18. leta starosti). Verjetno je skoraj odvečno napisati, da se je taisti dedek tudi v vrsti za vstop v vzpenjačo nonšalantno vrinil pred naju, čeprav si je prej z vnuki ogledoval bruhajočega kenguruja, imeniten nov umetniški pitnik, ki stoji pred Lutkovnim gledališčem.

V Gradu sta turistki morali nujno na stranišče, ki je plačljivo (50 centov po osebi). Namesto naju sta se zaradi plačljivega stranišča pritožili pravi Američanki, ki sta stali pred nama. »Tudi meni se to ne zdi prav, vendar ne morem nič zoper to,« je bila razumevajoča mlada deklica, verjetno študentka, ki je pobirala denar za stranišče, in dodala: »Ljudje se nenehno pritožujejo zaradi tega.« Zmerom mi je malo hudo, kadar se ljudje, ki niso krivi za neko situacijo, počutijo krivi in kadar ljudje na njih stresajo slabo voljo, verjetno ves dan.

Ker sem bila strašno zaspana, sem si privoščila še eno kavo, prehlajeni Alice pa sem naročila čaj. Tokrat natakar v restavraciji, ki teži k temu, da bi bila mondena in karseda kulinarično in sploh imenitna, ni vedel, kaj je to 'latte', zato sem mu pojasnila, da je to kava z veliko mleka, v veliki stekleni skodelici (z malo pene na vrhu). Nakar mi je prinesel malo kavo v keramični skodelici z malo mleka ...

Jeste konja?!

Nazadnje sva si privoščili še najbolj drzno šalo – odločili sva se, da obiščeva enega izmed lokalov, v katerih strežejo burgerje, zrezke in druge delikatese iz konjskega mesa. To je dejstvo, zaradi katerega se na različnih spletnih straneh mladi Američani pogosto pritožujejo čez Slovenijo, saj je za veliko večino izmed njih pojesti kos konja enako kot bi Slovencem postregli jed iz pasjega ali mačjega mesa. Ameriška mladina se na spletu deli na tiste, ki so bili drzni, pogumni in cinični ter so si upali pojesti konjski burger, in na tiste, ki jih želijo zaradi tega prijaviti društvu proti mučenju živali. Seveda je Alice pripadala srednjim – ko je v lokalu vprašala, ali so burgerji iz čistega govejega mesa in ji je zaposleni pojasnil, da so iz konjskega, je skorajda planila v jok in sem jo morala hudo razburjeno odpeljati iz lokala, mimo precej začudenih gostov lokala.

Če potegnem črto pod tole mini raziskavo o odnosu do turistov v Ljubljani – razen v posameznih restavracijah ob nabrežju Ljubljanice so zaposleni v lokalih precej nevsiljivi v odnosu do tujcev in ne priliznjeno preveč ustrežljivi. Večinoma dobro obvladajo angleško, včasih pa tudi ne in zato pride do zmot. Moteče je, da ti v TIC ne ponudijo natančnih navodil (npr. kako priti do BTC).

In ne nazadnje je morda še najbolj srečno na koncu te zgodbe dejstvo, da sva nevrotični Američanki vrgli v bližnji smetnjak in spet postali članici najbolj običajne slovenske družine Voglar – mama, ata, brat, sestra in pes.

Besedilo: Vida Voglar // Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju