Vinarja Valter Kobal in Mojca Tiršek: V vinu je zgodba o strasti

Vinarja Valter Kobal in Mojca Tiršek: V vinu je zgodba o strasti (foto: Foto: Oa) Foto: Oa
Vir: Story
2. 1. 2021

Njuna vina so poklon in obveza tradiciji ter požrtvovalnosti prednikov, vztrajanju na kamnitem, z burjo prepihanem prostoru na enkratnih vinogradniških legah, kjer Valter Kobal z ženo Mojco Tiršek že peto generacijo nadaljuje vinarsko tradicijo družine Kobal.

Valter in Mojca rada poudarita, da vina Fedora odražajo njihov odnos do okolja, strast do ustvarjanja ter spoštovanje značilnosti vsakega letnika. Ne ustrašijo se drugačnosti, saj jih le ta dela žive in zanimive. O vinu in strasteh smo se pogovarjali z Valterjem.

Kaj je vaša definicija dobrega vina; kaj naj bi po vašem vino izražalo oziroma kaj naj bi doživeli ob požirku tiste prave 'rujne kapljice'?

Predvsem nam vino mora nuditi užitek. Aromatika in okus morata izražati terroir, značilnosti posameznega letnika in roko vinogradnika, ki je grozdju pomagala od vinograda do kozarca.

Sledite filozofiji, da je treba življenjske sokove, ki prehajajo skozi trto in grozd, popeljati iz vinograda v kozarec. Nam lahko zaupate kaj več o tem?

Vinograde obdelujemo ekološko (certifikat dobimo v letu 2021), v prihodnje pa se bomo usmerili tudi v biodinamiko. Oba z Mojco se v tej smeri tudi dodatno izobražujeva, čeprav sva s Steinerjevo filozofijo (utemeljitev biodinamike) povezana že dolgo. Tudi najin mlajši sin je končal valdorfsko gimnazijo, katere ustanovitelj je prav tako Steiner, tako da smo z antropozofijo že kar nekaj časa tesno povezani. Naša želja je, da v grozdje, mošt in vino čim manj posegamo, da bi to na koncu čim bolje izrazilo našo zemljo, podnebje, sorto ... Pri nas so fermentacije spontane, na lastnih kvasovkah, zorenje poteka popolnoma brez dodanega žvepla, ki ga v minimalnih količinah dodamo samo pred stekleničenjem. Vin tudi nikoli ne filtriramo.

vino

Vaši vinogradi se dvigajo nad vasjo Dolanci v Braniški dolini – na stiku Krasa in Vipavske doline – na vinorodnem območju, kjer ima vino svojo zgodovino. In vi ste se zavezali k ohranjanju starih primorskih sort. Katere so torej tiste avtohtone sorte, ki jim trenutno posvečate največ pozornosti?

Zagotovo je naša paradna avtohtona sorta zelen. Tudi številčno je zelen od avtohtonih sort v naših vinogradih najbolj prisoten. Med avtohtonimi sortami se mu pridružujeta še pinela in vitovska grganja. Od starih že skoraj izumrlih sort bomo ohranjali še ošip in čedajc.

Vaša vina so drugačna, težko je ubesediti vse to, kar dejansko izražajo. Toda če vas malo izzovem – kakšno zgodbo želite, da vaša vina pripovedujejo, in kaj je tista vaša začimba, ki vinu doda to prav posebno noto?

Z Mojco si želiva, da najina vina pripovedujejo zgodbo o naši zemlji. Z legami vinogradov imava veliko srečo, terroir je resnično izjemen, menim, da je prav to tista začimba, ki nama je dana, in zanjo sva resnično hvaležna. Hkrati pa želiva, da najina vina pripovedujejo zgodbo o vseh najinih strasteh. Da prenašajo naprej ljubezen do umetnosti, radost druženja in hvaležnost ter spoštovanje do narave.

Vaš prepoznavni znak je klobuk fedora. Kakšna je njegova zgodba?

Naš družinski priimek je Kobal, in ko sva z Mojco pred leti tuhtala, kako bova poimenovala blagovno znamko, sva hitro ugotovila, da to zagotovo ne bodo vina Kobal. Vinarjev s tem priimkov je bilo v tistem trenutku na trgu že precej. Nekaj časa sva se poigravala z mislijo, da se bodo najina vina imenovala Rdeči klobuk, vendar za prodajo v tujini to ravno ni bilo posrečeno ime. Po kar dolgem premisleku sva s pomočjo kreativnega tima Agencije Pristop prišla do fedore. Zakaj fedora? Fedora je oblika klobuka, ki ga sam nosim in je moj zaščitni znak. Na ta način smo v imenu blagovne znamke ohranili klobuk, po katerem sem prepoznaven, in se hkrati izognili temu, da bi si tujci lomili jezike na č-ju. Tej obliki klobuka namreč po celem svetu rečejo enako. To je povsod fedora.

vinarja

Pot do dobrega vina se začne v vinogradu in konča v kleti. Vmes je nešteto postojank, ki vsaka zase prispevajo h končnemu rezultatu? Kaj je še tisto poleg zemlje, sonca ...?

Pot iz vinograda do kozarca je dolga, in na vino, ki na koncu te poti pride v naše kozarce, vpliva veliko stvari. Od zemlje, lege, klimatskih razmer, vremena do načina predelave. Z Mojco velik pomen pri opravilih v vinogradu in predvsem v kleti pripisujeva tudi luni. Vse, kar počneva v kleti (pretakanje, polnjenje ...), delava samo takrat, ko je za to prava luna, in sicer po koledarju Marije Thun. Tako je počel že moj oče in pred tem njegov oče, midva pa to še bolj natančno nadaljujeva.

Ali bi lahko rekli, da je v vinu mogoče začutiti tudi čustva tistega, ki ga je spremljal na njegovi poti; tistega, ki je z njim delal?

Prepričan sem, da je v vsaki stvari, ki ji posvečamo svoj čas, energijo, svoje misli, pozornost in ljubezen, mogoče to tudi začutiti. Prepričan sem, da če bi bilo mogoče narediti eksperiment, kjer bi različni vinarji obdelovali vinograd na enakem terroirju, kletarili v enaki kleti in po enakih postopkih, da bi se njihova vina med seboj precej razlikovala.

Vina Fedora pa ne izstopajo le po drugačnosti in tistem posebnem šarmu, vaša vina so tudi umetniška mojstrovina. Če se ne motim, je vizualna podoba plod kar nekaj znanih umetnikov?

Oba z Mojco sva ljubitelja umetnosti, sam predvsem likovne, Mojčina ljubezen pa sega še v književnost, gledališče, film ... Je tudi velika ljubiteljica ilustracije in oba sva si želela, da se te najine strasti prelijejo tudi na vinske etikete. Najprej sva povabila k sodelovanju čudovito slikarko Tino Dobrajc in njene slike zdaj krasijo naš degustacijski prostor. Ilustracije na etiketah za nas ustvarja ena od naših najboljših ilustratork Hana Stupica, tiste na naših pet-natih pa sta ustvarila Matija Kocbek, kreativni vodja na Agenciji Pristop, in najin starejši sin Žan Kobal. Za vsako vino najprej napišemo zgodbo, ki ga bo ponesla v svet, in na osnovi te zgodbe umetniki ustvarijo ilustracijo za vsako posamezno etiketo.

Umetniški presežek je prav gotovo vaš posebnež -­ peneči pet-nat. Zakaj je tako drugačen?

Pet-nat je naravno peneče vino. V nasprotju z drugimi penečimi vini, kjer se mirnemu vinu pred polnjenjem v steklenice dodajo kvasovke in sladkor, da potem v steklenici zavreje in tako tvorijo CO2, se pet-natu ničesar ne doda in ne odvzame. Pred koncem vretja se napolni v steklenice in počaka, da njej povre do konca. To je tak rustikalni postopek, na katerega vinar nima vliva, zato pri pet-natu nikoli ne vemo, koliko bo povrel v steklenici, koliko bo imel ostanka sladkorja ... Prav zato, ker je to tako divje, nepredvidljivo vino, sva si želela, da bi tudi etiketa to odražala. Mislim, da sta Matija in Žan kar dobro ujela duha našega pet-nata. In kot je skrivnosten pet-nat, je skrivnostna tudi naša etiketa. Šele ko je steklenica prazna in pogledaš mornarju skozi oko v notranjost, na notranji strani zadnje etike vidiš, kako se zgodba, po kateri je etiketa nastala, konča.

Čutiti je, da je prav vsaka steklenica polna vašega truda in ljubezni. Kdaj ste začutili to strast do vinogradništva?

Že kot otrok sem očetu veliko pomagal tako v vinogradu kot v kleti. Pozneje me je profesionalna pot zanesla v kulturo in modo, vendar sem ob koncih tedna in med dopustom še naprej očetu pomagal na kmetiji. Šele pred šestimi leti, ko mi je oče rekel, da je čas, da se umakne, sem zares začel razmišljati o tem, da bi kmetijo prevzel. Začel sem svojo vinarsko in vinogradniško zgodbo. Ljubezen do trte in vina mi je bila privzgojena, je pa lepo videti, kako je ta ljubezen vzplamtela v Mojci, ki ne prihaja iz vinogradniške družine. Užitek jo je opazovati v kleti in vinogradu. Jaz imam pod nadzorom vinograde, Mojca pa klet. Ima pa tudi odličnega učitelja, našega enologa Uroša Bolčino.

Napisala: Tina Fujs // Fotografije: Osebni Arhiv Mojca Tiršek

Nova Story že v prodaji

Story