Vinka Möderndorfer: Živimo v času gluhosti

Vinka Möderndorfer: Živimo v času gluhosti (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Jana
18. 3. 2018

Provokativen, a žal boleče stvaren govor režiserja, pisatelja, pesnika, iskalca lepote in pravice ter predsednika UO Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja je za marsikoga edini spomin na letošnji kulturni praznik, ki bo v glavah povprečnih državljanov najbrž odmeval vse do prihodnjega kulturnega praznika nekega naroda, ki se je ohranil po zaslugi kulture.

Nekoč ste dejali, da je kulturni praznik pravzaprav edini dan, ko država umetnikom prisluhne vsaj z enim ušesom.

Samo zdi se nam, da nam država umetnikom prisluhne vsaj na praznik kulture in umetnosti. V resnici živimo v času gluhosti. Nihče nikogar ne posluša. Najmanj pa država svoje državljane. Zdaj, v času pred volitvami, se bo država trudila dajati vtis, da ji je mar za kulturo in državljane, ampak takoj po volitvah se bodo šli naprej svoje grabežljive igrice. V resnici pa bi moral biti dan kulture praznik umetnosti vsak dan. Saj kultura niso samo gledališke predstave, koncerti ... kultura je način življenja, način dojemanja sveta in drugega človeka. Živimo v času nekulture. In to, da gre slovenski umetnosti in kulturi slabo, je samo dokaz, da so naši voditelji nekulturni, brez manir, ignorantski. Ampak tudi nad tem bi se morali zamisliti, saj smo svoje politične voditelje izvolili sami. Mar to pomeni, da smo tudi mi takšni?

Odzivi na te res imenitne govore in vzporednice z življenji in deli vélikih slovenskih mož so zelo odmevni. Kje so vélike slovenske žene?

Letos sem se odločil, da se bom v svojem govoru naslonil na Cankarja, ker je na neki način Cankarjevo leto. Obletnica smrti. Pa ne samo zaradi tega. Cankar je bil večni kritik slovenstva, on ga je imenoval šentflorjanstvo. Če beremo njegove kritične spise pa tudi literaturo (Zgodbe iz doline Šentflorjanske), smo presenečeni in lahko tudi kar malo razočarani, kako se v sto letih ni dosti spremenilo. Stanje duha v naši ljubi Sloveniji je porazno. Slovenci se čedalje bolj kažejo kot narod, ki nima rad svojih ustvarjalcev, ki še vedno, kot v Cankarjevem času, sovraži ume­tnika Petra. To spozna­nje ni prijetno. Zaradi vse­ga tega sem se odločil, da bom letos v svoj govor vpletel Cankarjeve misli. Seveda pa bi lahko uporabil tudi Milčinskega in njegove Butalce. Mogoče jih bom prihodnje leto. Slovenci smo namreč tudi Butalci. Na vsak način pa imamo Slovenci tudi ustvarjalke, velike umetnice. Po krivici pozabljena in odrinjena, najbrž tudi zaradi tega, ker je bila ženska, je Zofka Kvedrova. Cankar jo je izjemno spoštoval. To je pisateljica svetovnega kova. Z izjemnim socialnim čutom. Pa recimo pisateljica Ljuba Prenner. Borbena ženska, ki je napisala prvo slovensko kriminalko. In Lili Novy in Alma Karlin in še in še. Slovenci imamo krasne pisateljice. Pa ne samo pisateljice. Naše ženske so nam lahko velika inspiracija. Kar spomnimo se herojinje Tončke Čeč, Majde Vrhovnik, Slave Klavora in partizanske zdravnice Franje Bojc, in še mnogo žensk je, ki bi nam lahko bile za vzor in vzgled. In tudi danes – sem prepričan – so ženske na polju umetnosti tako rekoč prevzele vodstvo. Obožujem literaturo Suzane Tratnik in številnih slovenskih pesnic. Ampak delitev na ženske in moške se mi zdi slaba. Pomembni smo ljudje. Skupaj. Moški in ženske. Dopolnjujemo se.

Kakšen je dejanski vpliv teh vsakoletnih klicev k nujnosti spremembe odnosa do kulture, ki da je v deželi edina zares naša. Se vam zdi, da se resnično kaj spremeni, sredstva za kulturo namreč še naprej upadajo.

Mogoče, kot sem že rekel, se bo letos na pomlad politika malo več ukvarjala s kulturo, saj se bližajo volitve. Tudi na gledaliških premierah bomo videli kakšnega politika. Ampak samo do volilne nedelje. Tako je to. Osebno pa sem prepričan, da bomo Slovenci svoj omalovažujoči odnos do kulture drago plačali. Najdražje. To bo izbris Slovencev kot naroda. Če bomo izgubili jezik, bomo izgubili narod, državo pa smo najbrž že izgubili, saj hlapčevsko, svobodno po Cankarju, ubogamo velike, še več, uresničujemo celo želje, ki jih veliki niso niti izrekli, in v tem smo bolj hlapčevski od Cankarjevih hlapcev. Groza me je, ker se politiki tega ne zavedajo. Ne zavedajo se, da so investicije v umetnost, kulturo in izobrazbo edino bogastvo, ki bo zares ostalo slovenskemu narodu, vse ostalo je že v rokah drugih, vse ostalo so že prodali. Bojim pa se, da ne bo boljše, saj se na področju kulture obrača premajhen denar, da bi to politike sploh zanimalo. Vendar govoriti je treba o vsem tem! Opozarjati. Biti glasen. To je edino, kar nam še ostane.

Toda ne le za politiko, zdi se, da je kulturni dan tudi edini dan, ko umetnost zanima tudi vsaj del povprečnih državljanov.

Večina ljudi na Slovenskem si ne more privoščiti obiska opere, drame, koncerta, celo v galerije gredo težko. Zato so predstave, kadar so brezplačne, nabito polne. Kako naj gre družina z dvema otrokoma na primer v opero? To je 80 evrov, in to ne za preveč dobre sedeže. Ljudje pa imajo minimalne plače, šoloobvezne otroke, morajo plačati položnice, kupiti hrano ... Ne smemo si zatiskati oči, večina slovenskega prebivalstva živi na robu preživetja ali pa malenkost bolje. Zato je kultura na Slovenskem žal vedno bolj samo za tiste, ki so jo lahko privoščijo. Si predstavljate, kako zelo so prikrajšani tisti državljani, ki ne morejo, pa bi si radi ogledali predstavo ali balet ali opero? Najbolj sramotno pa je to, da je Slovenija majhna dežela, malo nas je, zato bi morali in lahko bi poskrbeli drug za drugega. Politiki pa bi v tej skrbi morali biti na čelu. Zato smo jim dali svoj glas. In tudi vzamemo jim ga lahko.

Cankar, s. p., prispodoba, s katero opisujete položaj sodobnih kulturnikov in umetnikov, danes še zdaleč ne bi bil edini espe ustvarjalec/proizvajalec.

Ivan Cankar je bil umetnik, bil je ostrega duha, pisec kritičnih člankov. Bil je strog sodnik brez dlake na jeziku. In bil je socialist. Ni mu bilo lahko. Danes pa bi mu bilo še težje. Ne bi bil več svobodni umetnik, imel bi najbrž podjetje Cankar, s. p., in životaril bi iz meseca v mesec, njegovo kvalitetno pisanje mu ne bi prinašalo boljših honorarjev, saj danes kvaliteta na Slovenskem ne pomeni kaj dosti, njegova kritična beseda pa bi naletela na gluha ušesa. Zaradi njegovega socialističnega prepričanja bi se Šentflorjanci z gnusom obračali stran od njega, bolj kot so se v njegovem času. Tako približno bi se godilo Cankarju, če bi bil še danes med nami. Delil bi usodo številnih prekarnih delavcev v kulturi in drugje. Bil bi espejevec. Tako kot ne more preživeti večina slovenskih s. p.-ejev, tudi Cankar ne bi mogel preživeti. Vlada je namreč številne, tudi umetnike, prisilila v ustanovitev s. p.-jev. S tem se vlada trka po prsih, kako v naši deželi pada število brezposelnih. V resnici pa samo raste število s. p.-jev, ki pa so prav tako lačni in brez dela, kot so bili prej. Nekakšna novodobna Potemkinova vas. Ena številnih demagoških prevar slovenskih oblasti. Ljudi v tej deželi je sram za Slovenijo, saj zelo dobro vedo, kakšno prihodnost ima država, v kateri stradajo doktorji filozofije, pesniki, prevajalci in ljudje, ki so vse življenje pošteno delali. Ali je dolina Šentflorjanska res dežela, v kateri morajo znanstveniki in raziskovalci na cesto, da bi oblast prepričali o nujnosti njihovega obstoja, a morajo ljudje res pred parlament, da bi oblastniki videli, da slabo živijo, morajo šolniki, umetniki res nositi transparente pred vlado, da bi oblast sprevidela, da so vsi ti ljudje za obstoj naroda nujni, da so oni narod?

Kritični ste, kaj državi v 27 letih obstoja najbolj zamerite?

Najbolj državi, pravzaprav Slovencem, saj je naša država naš odsev, zamerim hlapčevstvo in šentflorjanstvo. Cankar je napisal: Narod si bo pisal sodbo sam! In res si jo pišemo sami. Čeprav smo vstopili v skupno Evropo, si svojo prihodnost in usodo pišemo sami. In tudi svoj propad si bomo napisali sami. Nihče nam namreč ne predpisuje, da moramo za nacionalno umetnost in kulturo prispevati samo 1,5 odstotka BDP-ja, ampak sami tako hočemo, morda celo zato, da bi bili všeč velikim. Nimamo toliko samozavesti, da bi sami sebi rekli, zakaj ne 3 odstotke, saj je investicija v umetnost, kulturo, šolstvo edino, kar bo zares za vse čase ostalo našim ljudem in našemu narodu. Ni nam žal investicij za tuja podjetja, žal pa nam je drobiža za lastno kulturo. Kje je tu pamet? Cankar bi se zgrozil in udaril po mizi. Mislim, da je tragično tudi to, da država in njene institucije čedalje manj spoštujejo intelektualno in ustvarjalno delo. Državi zamerim, da je dovolila, da je družba na vseh nivojih zdrsnila v ceneno komercialnost in populizem, kar je smrt za umetnost in kulturo. Narobe se mi zdi, da v Sloveniji nimamo več pravega časopisa, prave kritike, da je vse skupaj zgolj še rumeni tisk ali pa publikacije za zabavo in prosti čas. Vse to izjemno znižuje splošno kulturno naroda. Slabo se mi zdi, da je država tako ignorantska do nacionalne televizije, ki bi morala biti največja slovenska kulturna ustanova, pa to žal ni. Sram me je, ker ljudje v naši deželi s svojim delom ne morejo spodobno preživeti. In groza me je, kaj bo z ljudmi, ki so zdaj stari med 30 in 40 let, pa nimajo niti enega dne delovne dobe in še vedno živijo pri starših. Zaradi vsega tega se nam ne piše dobra prihodnost. Prihodnost, ki nam jo, skupaj z našo apatičnostjo, ustvarjajo naši politiki že četrt stoletja, je bomba, ki nam bo eksplodirala pred obrazom.

Živimo v času gluhosti

Sreče s politiki nimamo, ugotavljate. Kako naj bi volivci izbirali, da bi obrnili tok prihodnosti, za katero pravite, da je bomba, ki nam bo eksplodirala v obraz?

Na to vprašanje ne vem odgovora. Nihče ga ne ve. Kakovost demokracije je odvisna od mentalitete in duha naroda. To pa žal oblikuje tudi politika. Če politiki ne cenijo ustvarjalnosti, ne moremo pričakovati, da jo bodo cenili državljani. Res pa je tudi, da so Slovenci nagnjeni k novim obrazom. Še bolj res pa je, da nas novi obrazi hitro razočarajo. Potem pa neučakano izberemo novi obraz, pa čeprav nima pojma o ničemer. In kmalu se izkaže, da novi obraz ni novi, ampak star konvertit. Nagnjeni smo tudi k negativni selekciji. Ne maramo nadpovprečnežev. Ne maramo preveč talentiranih ljudi. Ljubosumni smo celo na uspeh svojega brata. Ne privoščimo drug drugemu. Največji sovražnik Slovencev smo Slovenci. Poleg tega smo tudi destruktivni. Pa precej konservativni in nazadnjaški. Zgrozil sem se, ko sem slišal, da je nekdo javno izjavil, da bi bilo treba porušiti spomenike generalu Maistru, saj je on kriv, da nismo danes del Avstrije, saj bi lahko imeli avstrijske standard in plače. Tako da res ne vem, kakšna bo nova oblast. Ko pridejo naši izvoljenci v parlament, se začnejo vesti drugače in pozabijo na obljube, na vse zaveze, ki so jih dali volivcem. Bomo videli.

O čem bodo izpostavljeni ljudje – umetniki ali kdo drug, ki misli in vidi dlje, v podobnem slovenskem intervjuju – najbrž bo za spletni medij – razpravljali čez 20 let?

Čez 20 let ne bo več intervjujev. Bodo foto reportaže. In to ne o umetnosti, ampak o kulinariki, modi, plastični kirurgiji, tudi o politiki se ne bomo več pogovarjali, ne bomo se več jezili na ignoranco slovenskih politikov, saj ne bomo več vedeli, kdo nam vlada. Čeprav, ali danes vemo? Morda bo kakšna slovenska revija še imela kakšen pogovor, upam, da Jana, ki pa ne bo več v slovenščini.