Vinko Cankar (Čuki) ob slovesu: "Prepustil se bom življenju."

Pred kratkim so Jože, Matjaž in Jernej prijatelju Vinku za njegov 60. rojstni dan podarili psičko pasme border colli. Sredi Vrhnike so obesili velik plakat, kjer je bila poleg psičke naslikana tudi bas kitara, ki je obešena na klin. To v glasbenem žargonu pomeni, da nekdo preneha igrati instrument. In prav to so Čuki hoteli povedati. Vinko se je namreč 1. februarja uradno upokojil, hkrati pa je fantom sporočil tudi, da bi zaključil aktivno igranje. Novica je Čuke najprej seveda pretresla, toda Vinka razumejo, saj intenzivnost dela in nastopanja Čukov nikakor ne pojenja, ampak že skoraj 30 let v istem tempu nizajo hit za hitom in razveseljujejo poslušalce vseh generacij. Vinko je pri Čukih sicer najstarejši član, ki pa je bil s svojim šarmom dobro kos mnogo mlajšim članom. Z vodjo skupine Čuki Jožetom Potrebuješem sta na odrih sicer že od vsega začetka, skoraj 30 let, od leta 1988. Toda Vinko je takrat imel za seboj že veliko let glasbene kariere.

Iščejo novega člana

Seveda Čuki že iščejo novega basista, ki ga bo pomagal uvesti tudi Vinko. V studiu že snemajo novo uspešnico in Vinko bo s fanti, dokler ne najdejo novega člana. Kakšen bi moral biti novi član, smo povprašali Jožeta, ki je povedal: "Tehnično formalno mora biti basist po instrumentu in po glasu, predvsem pa mora imeti rad glasbo, posebej slovensko, pa ljudi in živali, se ve. Skratka, saj nas poznate, biti Čuk je posebno agregatno stanje. Če kdo začuti, da bi rad letel in prepeval z nami, naj se nam kar javi."

Pogrešal bo Čuke

Da se bo Vinko kaj dolgočasil v 'penziji', se ni treba bati. Poleg svoje kmetije ima še mnogo konjičkov, slikanje, planinarjenje, fotografiranje, gotovo pa bo napisal še veliko pesmi, tudi za Čuke, ki jim je napisal tudi besedilo za pesem Lahko noč, s katero so Čuki lani sodelovali na festivalu Polka in valček. S psičko Megi bo čuval ovce in skrbel za dobro kondicijo, saj bodo s Čuki gotovo še hodili v hribe in kolesarili. S fanti seveda ostajajo nerazdružljivi prijatelji. S Čuki bo Vinko odšel tudi še na letošnje križarjenje po zahodnem Sredozemlju, kjer bodo zabavali goste s svojimi hiti, in takrat bo pesem Poletna gotovo zvenela še posebej nostalgično.

Vinko Cankar se bo uradno poslovil na velikem koncertu, ki ga bodo Čuki pripravili ob začetku praznovanja 30-letnice nadvse uspešne glasbene kariere proti koncu letošnjega leta. "Prepustil se bom življenju, ta čas pa napisal še kakšen tekst za svojo zbirko pesmi, narisal kako platno za svojo zbirko slik in se zraven čudil, kako za vraga nikakor ne pridem do vsaj malo prostega časa." Sicer pa se je Vinko izjemno razveselil dvomesečne psičke, ki jo je dobil v dar od svojih Čukov. "Na naši kmetiji redimo ovce že desetletja in vse delo na kmetiji opravimo sami brez najete delovne sile. Ovc ne gonimo v planine, kot to delajo gorenjski rejci, naš pašnik se razprostira okoli domačije in meri pet hektarjev v enem kosu," se veseli domačih del. Čuke bo pogrešal, pravi in z malce zamišljenim pogledom pove: "Do konca aprila imam še obveznosti pri ansamblu in se praznine, ki bo nastala po tem, še sploh ne zavedam, predvsem bom pogrešal enkratno slovensko publiko, Matjažev smeh, Jernejev humor, Jožetov optimizem, našega tonskega mojstra Jožeta Brcarja, Plesno mesto in če mi daste pet strani v vašem časopisu, bom naštel prav vse." Humor je namreč tista vrlina, ki jo pri Vinku zelo cenijo, zato mi za konec najinega srečanja postreže še z anekdoto, za katero pravi, da mu je polepšala dan: "Ti, sem slišal, da boš kitaro obesil na klin?  A bo to klin (A) a bo to klin (B) a bo to klin (C)?" In kaj sporoča tistemu, ki ga bo pri Čukih zamenjal? "Stari, poskrbi, da bodo Čuki še dolgo čukali!"

Vinko je bil maskota Čukov

Za Jožeta Potrebuješa, ki velja za nekak­šnega šefa Čukov, je Vinkov odhod tudi priložnost, da pogleda nazaj na vsa leta in uspešnice, ki so jih ustvarili Čuki. "Čuki bomo drugo leto praznovali že 30-letnico neprekinjenega delovanja. Ko smo daljnega leta 1988 začeli igrati, si seveda nihče niti približno ni predstavljal, da bomo v slovenski glasbi igrali kakšno pomembno vlogo, še manj pa, da bomo skozi nekaj desetletij doživeli toliko lepih stvari. Do sedaj se je približno na deset let zgodilo, da smo dobili novega člana; po desetih letih je Marjana Malovrha, ki je mene skupaj z Vinkom povabil v skupino, zamenjal moj bratranec Matjaž Končan, približno deset let za tem pa je naše gnezdo zapustil Marko Vozelj, naša nova pevska moč pa je seveda Škofjeločan Jernej Tozon. Jernej v naši jati leti že devet let. Skratka deset let je mimo, zdaj pa gre v 'penzijo' naš Vinko ..." In kako je Vinko prišel k skupini, kakšna je ta zgodba? "Ko sem bil jaz še v (jugoslovanski) vojski, sta do mojih staršev prišla Vinko in Marjan, ki sta iskala novega člana za skupino. Midva z Markom sva se spoznala v vojski, na albanski meji, kjer sva kovala načrte, da bova nekoč imela band. In jaz sem ga nato nekako pripeljal k Čukom. In nenadoma se je začelo ..." Vinkov pečat pri Čukih ni zanemarljiv, pove Jože. "Vinko je pač maskota Čukov. Ni bil pogosto v prvi bojni liniji, ampak bil je kot en naš dobri dedek. S smislom za humor, ki ga ima, je zmožen v enem stavku v večeru spraviti ljudi v dobro voljo. Delaven in družinski človek s petimi že odraslimi otroki, ki skupaj z ženo Slavko skrbi za veliko kmetijo. Čeprav uživa v glasbi, je najbolj 'on' takrat, ko se v modrem delovnem pajacu usede na traktor in uživa na podeželju. Je pa tudi uživač v planinah, dober slikar, pa tudi pesnik." Ni mu lahko, da Vinko že zapušča skupino, pa ne samo njemu. "Midva sva skupaj preživela skoraj 30 let. Enkrat samkrat se nismo sprli, ali si rekli žal besede in poleg glasbenih stvari, ki smo jih skupaj ustvarili, smo v resnici doživeli skupaj neponovljive stvari. Ko nam je Vinko sredi novembra povedal, da je dobil odločbo o upokojitvi in da gre v 'penzijo', smo si mi to čisto drugače predstavljali. Ko pa je za novo leto rekel, da danes zadnjič igramo skupaj za silvestrovo, me je pa stisnilo ..." je iskren Jože. "Seveda smo kar nekaj časa upali, da si bo premislil, ampak ko je bilo jasno, da bo pač počasi zares zapustil naše gnezdo, smo mu za rojstni dan kupili kužka, no, kužko. Da bo v pokoju tekal za njo in bosta skupaj pasla ovce, ki jih ima na kmetiji. Pasma border colli je namreč prva specializirana za to. Seveda pa bomo Megi (kužka) prišli večkrat tudi obiskat, da vidimo, kako skrbi za kondicijo našega Vinka ..., da bomo še naprej lahko skupaj z njim večkrat šli v hribe ali pa kolesarit."

Prijateljstvo ostaja za vedno

Spomnimo se, kako odmevno je bilo, ko je skupino zapustil Marko Vozelj. "Takrat mi je bilo čudno, težko opišem v enem stavku in še patetično bo zvenelo. Kot bi mi nekdo umrl. Vem, smešno se sliši. Pesem Zgodba o prijateljstvu, ki sem jo tedaj napisal, še najbolje opisuje, kako mi (nam) je bilo takrat. Ampak ko smo spoznali Jerneja, nam je bilo kmalu jasno, da je 'vsaka stvar za nekaj dobra', čeprav verjamem, da bi tudi z Markom lahko še marsikaj dobrega ušpičili." Pa vendar se Vinko ne bo kar tako poslovil. "Vinko se ne bo poslovil hipoma in nam bo gotovo pomagal najti tudi novega basista. Novega Čuka bomo izbrali skupaj in interes za to vlogo je zares neverjeten. Ogromno fantov nas je že kontaktiralo in počasi bomo koga tudi poklicali, da z nami kakšno zaigra." Nedvomno bo ostala neka enaka energija, pravi Jože, razlog za to pa je preprost. "To nam uspeva zato, ker se imamo fino. Že vsa leta delamo točno to, kar nam ustreza, in točno v takem tempu, kot nam ustreza. Z nikomer nismo nikoli tekmovali in skupaj s sodelavci in našimi poslušalci, s katerimi vsako leto doživljamo krasne stvari, si želimo, da bi to še kar trajalo in trajalo. Naše nove pesmi, videospoti, predvsem pa nastopi so tisti, ki nas družijo in ženejo naprej. Brez pristnih prijateljskih odnosov si 'fuč'. Nimaš pogojev, da zdržiš tisoče nastopov, milijonov kilometrov, neprespanih noči. Le če si pravi Čuk, lahko to zdržiš."

Eva Jandl

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču