Vladimir Milošević z vodičem po psihodrami, ki obljublja spremembo skozi akcijo!

20. 11. 2018
Deli
Vladimir Milošević z vodičem po psihodrami, ki obljublja spremembo skozi akcijo! (foto: profimedia)
profimedia

Medtem ko laiki ne le poznajo, temveč tudi dobro in z navdušenjem sprejemajo terapevtsko metodo psihodrame, pa je bila stroka z nekaj redkimi izjemami do nje dolga leta neupravičeno podcenjujoča. Da bi se v prihodnosti to morda vendarle spremenilo, bo med drugim poskrbel tudi izid priročnika za psihoterapevte, ki ga je podpisal priznani srbski psihiater in psihodramski terapevt.

Knjigo Vladimirja Miloševiča Psihodrama, ki je pred dnevi v slovenščini izšla pri založbi Primus, bodo podrobneje predstavili tudi na enem od številnih dogodkov v okviru letošnjega Slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu – ali bolj natančno: tiste, ki vas psihodramske tehnike zanimajo bolj podrobno, se lahko v soboto, 24. novembra, pridružite Primusovemu Forumu za obiskovalce, med 20:30 in 21:00 uro. Gost dogodka bo psihiater in psihoterapevt Gorazd V. Mrevlje, dogodek pa bo povezovala Silvija Jovanovič.

Predolgo podcenjena

Prav Gorazd V. Mravlje je Miloševićevi knjigi na pot napisal naslednje: »Besedilo, ki je pred nami, nam pripoveduje, da so vsa podcenjevanja, zanikanja, neupoštevanja in diskvalifikacije psihodramske terapevtske metode krivični in kažejo na nepoznavanje metode.«

In dr. Mravlje, za katerim je več štiri desetletja dela, neprestanega izobraževanja in izpopolnjevanja znanja, dobro ve, o čem govori. Najprej kot psihiater, kasneje pa kot psihoterapevt, je imel namreč priložnost opazovati prve začetke vnašanje psihodrame v slovenski psihiatrični ter psihoterapevtski prostor. Danes tako z obžalovanjem ugotavlja, da slovenska strokovna javnost psihodrami še vedno odreka status pomembne in povsem samostojne psihoterapevtske metode zdravljenja, in to navkljub mnoštva pomembnih dokazov o nje učinkovitosti.

Tudi zato izid knjige Psihodrama na slovenskem knjižnem trgu toliko bolj toplo pozdravlja. Po njegovem mnenju avtor z njo ne le definira psihodramo kot legitimno psihoterapevtsko metodo, ki za osnovno sredstvo terapevtskega postopka uporablja dramsko igro, temveč jo s pomočjo teoretičnih sklicev in prek primerov iz prakse postavi v znanstveno preverljivi kontekst, ki mu ni mogoče več kar tako oporekati.

Vladimir Milošević v knjigi, ki jo bodo pri svojem delu lahko s pridom uporabljali tudi slovenski psihoterapevti, tako ne le razloži, kaj je psihodrama in kakšne so nje dobrobiti, temveč jasno zariše psihodinamsko delo s široko plejado tehnik, kot so igranje in zamenjava vlog, princip ogledala, dvojnik, projekcija prihodnosti in solilokvija (notranji govor).

O tem, da po izkušnjah avtorja kot dolgoletnega psihodramskega terapevta po tej poti pri pacientih pride ’do pomembnih sprememb na področju zmanjševanja in/ali izginjanja simptomov, rasti in razvoja osebnosti, razširitve osebnostnih kapacitet (sproščenost, večja kreativnost in razvoj avtentičnosti) ter kakovosti življenja pacientov’, pa Gorazd V. Mravlje že dolgo ne dvomi več. Psihodramska terapija je po njegovem mnenju veliko več, kot zgolj igranje vlog, ki bi jih pacientom določal ali jim jih svetoval terapevt.

Ali, kot je leta 1953 zapisal že sam utemeljitelj psihodrame psihiater Jakob Levy Moreno: »Psihodrama je znanost, ki raziskuje resnico s psihodramskimi sredstvi.«

O tem, da gre Morenu, Mravljetu in Miloševiću glede tega prisluhniti, pa najbolj zgovorno pričajo primeri iz psihoterapevtskih praks in življenja. In slednjih na veselje zainteresiranega bralstva v knjigi Psihodrama ne manjka.

Za boljšo ponazoritev povedanega, si v nadaljevanju iz knjige izposojamo nekaj prav takšnih:

  • 1. Psihodrama razkrije, da so se nam v življenju dogajale podobne stvari in da v svoji izkušnji še zdaleč nismo sami.

Oglejmo si psihodramo, v kateri protagonistka oživlja sceno iz mladostniškega obdobja življenja, v kateri oče ob številnih kletvicah in žaljivkah podi od doma njo in mater. Pomožni ego, ki je v vlogi očeta, iz vloge začne improvizirati besedilo, ki ga ni ’dobil’ od protagonistke. Po posredovanju terapevta, da se preveri, ali improvizacija odgovarja samemu dogajanju protagonistka malo presenečeno potrdi: »To je prav tako, kot se je zares zgodilo ...« Kasneje v fazi sharinga pomožni ego opiše podobno izkušnjo, ki jo je tudi sam kot deček preživel. Vse do te akcije sta oba člana skupine z veliko mero sramu skrivala te izkušnje pred skupino, misleč, da jih nihče drug ni imel.

  • 2. Psihodrami skozi multidimenzionalnost uspe razkriti tudi najbolj prikrite vzorce mišljenja in vedenja.

Mlad član skupine (24 let) pride na seanso in na začetku pove, da namerava zapustiti skupino, ker ’ne vidi nobenega smisla, da izgublja čas v skupini’, v kateri en član (39-letni zdravnik) s svojim vsiljivim stališčem ’maltretira njega, pa tudi ostale v skupini’. Predlagam mu, naj predela izhod iz skupine ob pomoči psihodrame, preden se končno odloči izstopiti iz skupine. Po kratkem premisleku sprejme predlog. V prvi sceni je on (protagonist) v konfliktu z omenjenim članom skupine (ki ga igra pomožni ego), medtem ko ostali del skupine (predstavlja ga ena članica) vse to pasivno opazuje in brez komentarja ’trpi’ vsiljivost in samovoljnost starejšega člana ’skupine’. Na vprašanje, ali bi to bilo lahko povezano z neko podobno situacijo iz njegovega življenja, se spomni sovjega odhoda od doma pri 17 letih. Gremo v to sceno. Druga scena je doma v hiši in protagonist se po enem od številnih prepiranj fizično zoperstavi nasilnemu očetu, ki je bil dolga leta odvisen od alkohola in zapusti dom. Mati bi želela nekaj storiti, a ostaja pasivna, se umakne in joče. Ta situacija ga spominja na niz dogodkov, ki so se dogajali doma in v katerih je bil oče nasilen do njega ali matere. V tretji sceni je še mlajši (12 ali 13 let) in prisostvuje trenutku, v katerem oče tepe mater, ona krvavi iz nosu, sam si jo želi zaščititi, a si ne upa, strah ga je, počuti se zavrtega … V tem trenutku se za dubl javi član skupine, s katerim je protagonist bil v konfliktu v začetku seanse. Protagonist ga sprejem: »Strah me je in sramujem se ...« Stik z občutkom sramu, prepoznanim pri članu skupine, s katerim je bil v konfliktu, ustvari močan efekt razbremenitve pri protagonistu. Spomni se, kako se je sam izogibal, da bi drugi prišli k njemu domov,, ker nikoli ni vedel, kaj se bo zgodilo, izključeval se je iz pogovorov, se umikal … Psihodramska akcija se prek četrte scene, v kateri se sooči s staršema in jima govori o izkušnji smrti zaključi z obiskom dveh sošolcev, ki ju igrata tista dva člana skupine, s katerima je mladenič tudi sicer najbližji. V sharingu starejši član skupine, ki je dubliral občutek sramu, govori o svoji izkušnji sramu pred dominantnim in kontrolirajočim očetom, ostali člani skupine pa delijo svoje izkušnje ob bogati emocionalni spremljavi in podpori.

  • 3. Primer učinkovite psihodrame navkljub odporom, v kateri je veliko vlogo odigrala empatičnost terapevta.

Članica skupine, ki je takrat bila že okrog leto dni v psihodinamski skupini, je prek psihodramske akcije predelovala konfliktno relacijo, ki se ji je na različne načine ponavljala z njenim nadrejenim v službi (asistentka na fakulteti in njen šef katedre). Odnos je bil prežet z ambivalentnimi občutki upoštevanja in občudovanja profesorja z ene strani ter občutkom nerazumevanja ter profesorjeve manipulacije, ki ga je doživljala kot neke vrste očetovsko figuro. Moj predlog, da bi raziskali, ali je to povezano z odnosom z njenim očetom, je protagonistka najprej zavrnila in trdila, da ta dva odnosa nimata nikakršne povezave. Kljub začetnemu odporu je potem po več predlogih to sprejela. Prek predelave naslednje scene z očetom je bil dosežen ustrezen uvid. Protagonistka je prepoznala podobnost in ponavljanje vzorca, ki karakterizira ti dve relaciji. Sama je bila z doseženim uvidom zadovoljna, kar je nagradila tudi skupina. Po tej ’uspešni’ psihodrami je skupino zapustila.

Priporočilo k branju!

Psihodrama – Vladimir Milošević

PsihodramaKnjigo Vladimirja Miloševiča Psihodrama v branje toplo priporoča tudi prim. Gorazd V. Mrevlje, dr. med., psihiater in psihoterapevt. V spremni besedi h knjigi je tako med drugim zapisal:

»Pred nami je knjiga, ki jo lahko mirne vesti in brez pretiravanja označimo kot učbenik psihodrame. Pri tem je treba dodati, da je knjiga kot učbenik zelo zahtevna v tem smislu, da predpostavlja precej široko in poglobljeno znanje osnovnih elementov in izhodišč relevantnih psihoterapevtskih metod. Za začetnike je besedilo zahtevno, pa vendar branje knjige priporočam tudi njim in še komu drugemu, ki ga zanima humanistična znanost. Besedilo namreč omogoča, ob vsej svoji zahtevnosti, osnovni vpogled v to, kaj psihodrama sploh je, in tako odpravlja pomisleke v zvezi s tem.«

Vladimir Milošević, rojen leta 1963 v Beogradu, je psihiater, psihodramski terapevt, supervizor in edukator. Diplomiral je na medicinski fakulteti univerze v Beogradu leta 1989, na isti fakulteti je leta 1997 zaključil specializacijo iz psihiatrije.

Izobraževanje iz psihodrame, ki je potekalo v sodelovanju beograjske medicinske fakultete z Oxford Medical School, je zaključil 1991. Zaposlen je v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Vodi psihodramsko izobraževanje v Sloveniji, Srbiji ter na Hrvaškem in je gostujoči vodja psihodramskega usposabljanja v Avstriji, Izraelu in Makedoniji ter gostojoči edukator na Geštalt inštitutu na Malti. Je ustanovitelj in prvi vodja Instituta za psihodramu v Beogradu (European Accredited Psychotherapy Institute) ter soustanovitelj in vodja mednarodnih psihodramskih seminarjev Cross Cultural Trainig Days (2002–2011) in International Spring Accademy (2010 in dalje).

Milošević je avtor številnih strokovnih publikacij, predavatelj in vodja psihodramskih delavnic na številnih mednarodnih kongresih ter vodja psihodramskih delavnic v Italiji, Angliji, Belgiji ... Sodeloval je tudi kot svetovalec pri filmih Projekcije, Sa druge strane in Moški ne jočejo.