Vlasta Nussdorfer: "Na sodobnih komunikacijskih omrežjih ljudje zaradi anonimnosti ne poznajo meja!"

31. 12. 2016 | Vir: Jana
Deli

Vlasto Nussdorfer že več let povezujem z dobroto, sočutjem, predanostjo in naravnanostjo k človeku. In najbrž nisem edina, saj je s svojim delom doslej pomagala več tisoč družinam in posameznikom.

Pred 13 leti je dala pobudo za ustanovitev Belega obroča Slovenije, društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, ki mu je predsedovala do nastopa funkcije varuhinje človekovih pravic, ki ji je v celoti predana. Avtorica desetih knjig, posvečenih dobrodelnosti, pravi, da težko potegne mejo med delom in zasebnim življenjem. In da se je vsaka zgodba človeka v stiski še vedno dotakne.

Varuhinja človekovih pravic ste od leta 2013. Ocenjujete, da je vsako leto več kratenja človekovih pravic?

Težko je trditi, da je vsako leto več kratenja človekovih pravic, saj zgolj podane pobude varuhu niso edini kazalec stanja. Res pa je, da so številne kršitve stalnica, pojavljajo pa se celo nove. Nujno je treba upoštevati naša priporočila, ki jih vsako leto sprejme državni zbor.

Kam se v svetovnem merilu na področju spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin uvršča Slovenija?

Srečanja varuhov (pred kratkim sem se vrnila z 11. svetovne konference v Bangkoku) kažejo, da se v teh časih pojavljajo podobne kršitve v številnih državah, zlasti za otroke, invalide, starejše, smo pa v marsičem boljši od marsikatere države. Vesela sem zlasti upoštevanja varuha kot institucije, dostopa do ustavnega sodišča, skrbi za osebe z odvzeto svobodo gibanja in našega rednega poročanja v državnem zboru in na komisiji.

Katera kratenja človekovih pravic so vas najbolj pretresla?

Vedno me pretresejo zgodbe nemočnih otrok, če postajajo talci lastnih staršev, ki si jih želijo za vsako ceno, pa tudi zgodbe žrtev nasilja in revščine.

V letnem poročilu ste izrazili skrb glede omejevanja človekovih pravic v imenu krize in varnosti. Ali ne bi bilo prav v imenu krize in varnosti treba razširiti pojma človekovih pravic in upoštevati potrebe ranljivih skupin, ki jih slovenska zakonodaja do zdaj ni dovolj upoštevala (begunci, istospolno usmerjeni)?

V imenu krize se zmanjšuje celo dosežena raven pravic, zlasti za tiste, ki živijo na robu in so že zato povsem nemočni. Težko je poslušati trditve in zapise, da denar kupi tako rekoč vse, da ni pravice, da je revež dejansko pravi revež. Prišli so še begunci in predramili močna čustva. Predvsem negativna.

Kot varuhinja opozarjate na pogosto nizko raven etike javne besede. Prejeli ste več pobud spodbujanja sovražnega govora in nestrpnosti, vendar pravite, da ostrejša kaznovalna politika na tem področju ni rešitev. Kako je mogoče odpraviti in sankcionirati sovražni govor, ki se je povečal predvsem med begunsko krizo?

Raven etike javne besede nam pogosto ne more biti v ponos. Pri tem seveda prednjačijo sodobna omrežja komunikacije, kjer ljudje ne poznajo meja, saj jim anonimnost daje polet posebne vrste. Žalijo, pljuvajo po vsakomur, ki je tako ali drugače izpostavljen v javnosti, dajo si duška in ustvarjajo klimo posebne vrste. Sovražnosti vseh vrst so na velikem pohodu. Na žalost tudi zoper najranljivejše; v zadnjem času zoper begunce, ki v svetu iščejo novi dom. O tem, kdaj gre za sovražni govor, seveda odločajo organi odkrivanja in pregona. Politiki in javne osebnosti bi morali dajati ljudem pozitiven zgled. Kdaj bo tako?

Veliko truda in časa ste vložili tudi na področju otrokovih pravic. V poročilu za leto 2015 je navedeno, da ste na tem področju prejeli manj pobud kot prejšnja leta. Ali to pomeni, da je manj kršitev otrokovih pravic? Ali pa otroci oziroma njihovi skrbniki ne prijavijo kršitev?

Zgolj manjše število pobud na področju otrokovih pravic ni kazalec boljšega stanja. Številni starši še vedno stopajo na mučne in dolge pravne poti. Naš projekt Zagovornik – glas otroka pomaga otrokom, da se jih sliši in celo upošteva. Tu so še otroci s posebnimi potrebami, ki jih obravnavamo kot skupine, potrebne zgodnje obravnave in največje pozornosti. Otrok nikoli ni kriv niti za revščino, v kateri se lahko znajde.

Omenili ste tudi, da je bilo skorajda nerazumljivo, da nam več let ni uspelo zakonsko jasno prepovedati telesnega kaznovanja otrok, kar so od nas zahtevale tudi mednarodne organizacije za človekove pravice. Se na tem področju stvari spreminjajo na bolje?

Prepoved telesnega kaznovanja otrok je končno del novele Zakona o preprečevanju nasilja. Je simbolično sporočilo države, da je nasilje vseh vrst nad otroki nedopustno. Povsem jasno nam je, da jih ne smejo pretepati učitelji, nedopustno je nasilje celo nad živalmi, zakaj bi torej imeli starši in skrbniki tako pravico? Permisivna vzgoja je 'pokopana', na potezi je vzgoja z zgledom in odgovornostjo. Ne sprašujmo torej, ali bodo lahko otroci delali, se učili, ko pa je vendar to nekaj povsem pričakovanega in normalnega, a daleč od nasilja.

Pretresljivo je, da se revščina legitimno naseljuje v slovenske domove in da pod pragom revščine živi več kot 300 tisoč ljudi. Med njimi je 26-odstotni delež upokojencev. Koliko se upokojenci obračajo na vas in kakšne so njihove težave?

Na nas se obračajo vse skupine ljudi, tudi najstarejši. Njihova okorna pisava, običajno ročno napisana pisma, dajo vedeti, da jim je hudo. Prihajajo tudi na osebne pogovore, ki jih imamo na terenu. Pokažejo odrezek od pokojnine in neplačane položnice. Strah jih je vse večje odvisnosti, bojijo se prihajajočih bolezni, demence, psihičnega nasilja najbližjih ...

Katere ranljive skupine se najpogosteje obračajo na vas?

Za kršitve človekovih pravic najranljivejših izvemo od posameznikov in skupin. Tu so otroci, starejši, osebe s posebnimi potrebami, manjšine, invalidi. Srečujemo se tudi s predstavniki društev, ki jim pripadajo.

Ali opažate rast vloženih pobud v zimskem prazničnem obdobju? S katerimi težavami se ljudje najpogosteje srečujejo v tem obdobju?

Prazniki niso za vse enaki. Čeprav ponujajo svetleča mesta in bogate izložbe, so tudi čas, ko na dan privrejo čustva bolnih in revnih. Ti prav v tem obdobju pomislijo celo na samomor. Vse polno je tudi ljudi z duševnimi težavami, ki ne vidijo prihodnosti.

Leta 2003 ste dali pobudo za ustanovitev Belega obroča Slovenije, društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj. Kako ocenjujete položaj žrtev kaznivih dejanj sedaj? So se po zaslugi društva Beli obroč razmere na tem področju izboljšale?

Pred 13 leti sem kot predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije dala pobudo za ustanovitev Belega obroča Slovenije in v tem obdobju napisala deset knjig, posvečenih dobrodelnosti. Tudi kot državna tožilka sem bila zavezana boju proti nasilju vseh vrst. Združitev obeh funkcij je zagotovo vodila k večji prepoznavnosti za številne žrtve.

V obdobju, ko ste bili tožilka, ste poleg službenih obveznosti mesečno opravili vsaj 150 ur brezplačnega dela, namenjenega ranljivim skupinam. Ali še vedno poleg službenih obveznosti opravljate brezplačno delo?

Mesečno sem takrat res opravila prav toliko ur za nevladno delovanje kot za redne službene obveznosti. Vsaj 350 ur na mesec. Zdaj sem v celoti predana funkciji varuhinje človekovih pravic, ki prav tako pomeni vsaj 15-urni delovnik. Tu ni prostih vikendov in ne pravega dopusta. Delam z veseljem in predanostjo.

Doslej ste pomagali veliko ljudem in prisluhnili njihovim stiskam. Katera zgodba se vam je najbolj vtisnila v spomin?

Spominjam se številnih hudih zgodb, vsaka se me še vedno dotakne. Težko mi je bilo pred kratkim brati pismo starejše ženske, ki me je kot žrtev psihičnega in ekonomskega nasilja odkrito vprašala, ali ji letno pripada par čev-ljev, saj ji mož natančno odmeri vsak evro.

Se počutite nemočni, ker ne morete pomagati vsem, ki poiščejo vašo pomoč?

Seveda se kdaj počutim nemočno, saj ljudje pričakujejo preveč. Pravnomočnih odločitev tudi varuh ne more spreminjati, ljudje pa jih jemljejo kot krivične. Celo sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. V pravdi vedno zmaga le eden, nikoli oba.

Vas ljudje ustavljajo tudi na ulici in prosijo za pomoč?

Ljudje me ustavljajo vsepovsod, hitijo pripovedovati in spraševati.

Vam je težko potegniti mejo med delom in zasebnim življenjem?

Težko je ločiti službo od zasebnega življenja in tako je že več kot deset let.

Kje najdete mir in zavetje pred odgovornostmi, ki jih od vas zahteva položaj varuhinje človekovih pravic?

Sprostitev je v majhnih srečnih utrinkih, kajti umetnost je pričakovati malo. Zame je vsak trenutek z družino in zdaj vnukinjo in vnukom veliko darilo. Rada obdarujem in v tem najbrž čutim celo večjo srečo od obdarjencev.

V uvodu vašega letnega poročila za leto 2015 je naveden ganljiv citat Nelsona Mandele: »Ljudje se naučijo sovražiti. In če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti. Ljubezen je za ljudi bolj naravna kot njeno nasprotje.« Kako lahko v Sloveniji dosežemo, da ljubezen preglasi sovraštvo?

Misel Nelsona Mandele ne potrebuje razlage, potrebuje le ljudi, ki jo bodo uresničili in ji sledili. Sem optimistka in širim ljubezen, saj sovraštvo pride kar samo. Prepogosto. Še je čas, da ne sovražimo.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju