Vlažilni robčki so zelo praktični, izredno trpežni, odstranijo tako ličila kot blato — in prepogosto pristanejo v stranišču.
Vedno več proizvajalcev oglašuje izdelke, kot so vlažilni robčki in plenice, kot »biološko razgradljive« ali »kompostabilne«. Potrošniške organizacije in odpadna industrija so do tega kritične: v stranišče, biološki zabojnik ali naravo namreč nikakor ne sodijo.
V stranišču odvrženi vlažilni robčki redno mašijo kanalizacijske sisteme. Da se robčke napačno odmetava, bi lahko bilo povezano tudi z oznakami, kot sta »biološko razgradljivo« in »kompostabilno«. Te oznake lahko namreč pri potrošnikih vzbudijo prepričanje, da se bodo uporabljeni robčki razkrojili. Zato različna združenja zahtevajo strožja pravila ali kar prepoved takih oglasnih trditev.
Nemški kanalizacijski sistem ima zaradi vlažilnih robčkov velik problem. Vlažilni robčki so zelo praktični, izredno trpežni, odstranijo tako ličila kot blato — in prepogosto pristanejo v stranišču. V rednih intervalih nepravilno odvrženi vlažilni robčki po vsej državi mašijo črpalke in cevi ter povzročajo zastajanje odplak — v najslabšem primeru celo do kleti stanovanj.
Pred časom je alarm sprožilo mesto Crailsheim v Baden-Württembergu: prepleteni robčki za enkratno uporabo so onesposobili več črpalk. Da odplake sploh še dosežejo čistilno napravo, mora mesto nekatere črpalne postaje čistiti že tedensko. Po podatkih Nemškega združenja za vodno gospodarstvo, odplake in odpadke (DWA) to ni osamljen primer: »Vsi naši člani, torej podjetja, ki se ukvarjajo z odvajanje odplak, se pritožujejo zaradi visokih stroškov, ki nastajajo zaradi zamašitev, ki jih povzročajo vlažilni robčki,« pojasnjuje tiskovni predstavnik Stefan Bröker.
Vlažilni robčki ohromijo črpalke za odpadno vodo
Čiščenje črpalk naj bi vsako leto stalo milijone evrov. V Crailsheimu je oddelek za gradnjo in promet medtem razdelil informativne letake, da bi poučil gospodinjstva. Pravilo je izjemno preprosto: »Robčki za enkratno uporabo sodijo načeloma v mešane odpadke in ne v stranišče ali v naravo,« pojasnjuje Almut Reichart, ki se na Zvezni agenciji za okolje (UBA) ukvarja s papirjem in celuloznimi materiali.
Da mnogi potrošniki tega očitno ne vedo ali ne upoštevajo, po njenem mnenju delno pripisuje dejstvu, da številni proizvajalci vlažilne robčke in podobne izdelke oglašujejo kot »biološko razgradljive« ali »kompostabilne«.
Iz česa so narejeni vlažilni robčki?
Öko-Test je pred časom ugotovil, da je večina narejena iz mešanice viskoze in celuloze, ki na primer temelji na bukovem, smrekovem ali evkaliptusovem lesu, eni so bili na testu tudi iz organskega bombaža. Toda: kdaj se lahko izdelek označi kot »biološko razgradljiv« ali »kompostabilen«, ni zakonsko opredeljeno. Reichartova se boji, da lahko takšen tisk na embalaži celo negativno vpliva na okolje — saj sugerira, da je robček za naravo neškodljiv. To znižuje zavoro pri napačnem odlaganju.
Posledica: v kanalizaciji nastajajo trdovratne mase, ki lahko pripeljejo črpalke do zaustavitve. Ali so robčki iz poliestra, viskoze ali bombaža, pri tem igra manjšo vlogo. »Ključna je trdnost materiala,« pojasnjuje Bröker iz DWA. »Visoka trdnost je vedno problematična.«
Odmetavanje v stranišče je neodgovorno
Vse, kar v vodi ne razpade tako kot toaletni papir, v stranišče ne sodi — ne glede na material. Edina izjema je: vlažni toaletni papir, ki je izrecno označen kot splakljiv. Katera merila mora izdelek izpolnjevati, da lahko nosi to oznako, je trenutno urejeno le v prostovoljni samoregulaciji proizvajalcev. Po podatkih DWA tudi domnevno splakljivi robčki delno prispevajo k težavam v kanalizaciji.
»Na trgu je sicer že danes veliko vlažnih toaletnih papirjev, ki po trenutnem znanju precej ustrezajo zahtevam sistema odvajanja odplak,« piše v enem od poročil. Noben robček pa ne spada v stranišče.
Obljube proizvajalcev so nejasne
Proizvajalci to vsaj priznavajo sami in na embalažo delno natisnejo tudi ustrezne opozorilne simbole. Kaj potem naj potrošniki sploh storijo s trditvami, kot sta »biološko razgradljivo« in »kompostabilno«, ostaja nejasno. Če bi robček kljub vsemu pristal v naravi, bi se razgradil, pojasnjuje na primer proizvajalec DM za vlažilne robčke znamke Babylove. Izdelek naj bi se »v osnovi lahko popolnoma razgradil v elementarne sestavine s pomočjo mikroorganizmov«, piše Edeka o robčkih blagovne znamke Elkos. Po njihovih navedbah to ni priporočilo, da naj se robčke odvrže v biološke odpadke.
Le podjetje Bodywise, ki izdeluje bombažne robčke znamke Natracare, navaja, da izdelek dejansko lahko pristane v biološkem zabojniku. A Almut Reichart iz UBA pred tem odločno opozarja: bombaž — prav tako kot viskoza in celuloza — se zelo težko biološko razkraja. »To niso izdelki, ki bi jih želeli v kompostu,« poudarja.
Vlažilni robčki ne sodijo v biološki zabojnik
Podobno kot pri odplakah tudi odlaganje v biološki zabojnik ne pride v poštev že iz pravnih razlogov. Po uredbi o bioloških odpadkih je v biološkem zabojniku dovoljenih le nekaj vrst odpadkov: rastlinski in določeni živalski kuhinjski odpadki, majhne količine nepremazanega papirja ter bioplastične vrečke, če izpolnjujejo predpise. To izključuje vlažilne robčke — ne glede na material. Ker se robčki ne razgradijo dovolj hitro, lahko povzročajo težave tudi v kompostarnah in jih je treba z veliko truda odstraniti.
Po podatkih Združenja komunalnih podjetij (VKU) to izrecno velja tudi za materiale, ki jih proizvajalci označujejo kot »biološko razgradljive« ali »kompostabilne«: viskoza in celuloza sicer temeljita na naravnih materialih, a sta kemično tako spremenjeni, da se slabo razkrajata. In tudi bombažni robček po tkanju, beljenju, barvanju in morebitni obdelavi s kemičnimi dodatki ni več naravno vlakno.
»Končni izdelek ima malo skupnega z naravnim izhodiščnim materialom,« piše predstavnica združenja. Podobno kot eterična olja in druge dišave, ki jih vsebuje veliko robčkov, tudi ličila, blato in drugi materiali, ki jih z robčkom obrišemo, ne sodijo v biološke odpadke.
Potrošniška organizacija Baden-Württemberg pa zahteva zakonska pravila za pojme »biološko razgradljivo« in »kompostabilno«. Dokler teh ni, pomaga le prepoved takih oglasnih trditev na izdelkih, ki v Nemčiji niso splošno dovoljeni v bioloških odpadkih.
Okoljska bilanca robčkov pa ostaja slaba, tudi če pristanejo v mešanih odpadkih — in to velja tudi za rastlinske materiale: za proizvodnjo viskoze je potrebne zelo veliko energije, bombaž potrebuje ogromne količine vode. Boljša alternativa so in ostajajo: voda, morda malo mila in krpica. Za okolje je to boljše od vsakega robčka za enkratno uporabo — ne glede na to, ali je biološko razgradljiv ali ne.