Vlomov v Sloveniji je vse več! Bo to čez nekaj let stalnica?

Vlomov v Sloveniji je vse več! Bo to čez nekaj let stalnica? (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
15. 11. 2016

Lani je število vlomov upadalo, letos pa spet presenetljivo narašča.

V začetku leta so slovenske policijske uprave zabeležile 14,3 odstotka več teh kaznivih dejanj kot v prejšnjem letu. Na GPU sicer odgovarjajo, da je rast skupek različnih dejavnikov in zaradi upada premoženjskih kaznivih dejanj v prejšnjih letih ne morejo povezati večanja števila vlomov z ekonomsko krizo, dr. Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo pa opozarja, da je tudi verjetnost, da bodo ljudje naredili kakšno nelegalno dejanje, večja, če stanje pomanjkanja traja dalj.

Marjana: »Vlomil je sredi dneva, vsem na očeh.«

Marjana je bila pred kratkim žrtev vloma: »Vlomiti je poskušal ob deveti uri zjutraj. Navadno je pred hišo pet avtomobilov, tokrat ni bilo parkiranega nobenega, kar pomeni, da je moral neznanec našo hišo opazovati in vedeti, kdaj ne bo nikogar doma. Zanimivo se mi zdi, je poskusil, čeprav imamo blizu sosede, smo čisto zraven precej prometne ceste, na kateri je veliko sprehajalcev, skratka, v hišo zjutraj ni tako preprosto neopaženo vlomiti. Na srečo je bila v spodnjem stanovanju lastnica hiše, ki je začela kričati, ko je slišala razbijanje po vratih terase. V istem hipu je vlomilec odnehal in hitro odnesel pete. Dodobra je poškodoval vrata, v nas pa zasejal neprijeten občutek. Neprijeten občutek, ker se seveda ne počutiš dobro, če te nekdo poskuša oropati, še bolj pa zato, ker se sprašujem, kako obupan je moral biti  človek, ki je vsem na očeh poskušal oropati na videz ne ravno bogato hišo.«

V Sloveniji se letno zgodi nekaj več kot 13 tisoč vlomov, od tega približno tri tisoč v hiše in stanovanja. Na generalni policijski upravi so povedali, da v letu 2016 beležijo rast števila vlomov.

»Za natančno oceno bo treba počakati do januarja prihodnje leto. Več je predvsem vlomov v stanovanjske hiše tako v naselju kot zunaj teh. Na letni ravni bo policija obravnavala okoli tisoč kaznivih dejanj vlomov več kot prejšnje leto,« pojasnjuje Drago Menegalija, predstavnik za odnose z javnostmi za področje kriminalitete.

Največ kaznivih dejanj vlomov v stanovanjske hiše je v Ljubljani. Med letoma 2010 in 2014 so policisti obravnavali 1.839 kaznivih dejanj, pri čemer je nastalo za 5,03 milijona evrov škode. V Mariboru, Celju in Kopru pa so v enakem času policisti skupno obravnavali 782 vlomov, nastalo pa je za 1,6 milijona evrov škode.

Tudi v EU čedalje več vlomov

V nekaterih bogatejših evropskih državah zaznavajo skrb zbujajoče trende, saj so pri njih začele delovati številne specializirane vlomilske bande z Balkana in iz vzhodne Evrope. V Nemčiji od leta 2007 opažajo skokovito, več kot 50-odstotno rast števila vlomov. Slovenija takih številk še nima. »Glede na razpoložljive podatke obravnavamo približno tretjino tujih storilcev. Tu gre tako za državljane EU (Hrvaška, Romunija, Madžarska in Bolgarija) kot tudi državljane tretjih držav (BiH, Kosovo in Srbija). Del njih, predvsem državljani BiH, Srbije in Kosova, imajo neko življenjsko povezavo s Slovenijo – so tujci po državljanstvu, vendar imajo druge vezi s Slovenijo (delo, sorodnike, znance),« pojasnjujejo na GPU.

V obdobju 2007–2012 se je število vlomov v EU kot celoti povečalo za 14 %. Med državami članicami EU se je število evidentiranih primerov vlomov v stanovanjske objekte najbolj povečalo v Grčiji (76 %), Španiji (74 %), Italiji (42 %), Romuniji (41 %) in na Hrvaškem (40 %). Ali je to posledica ekonomske krize, v kateri so se znašle evropske države, predvsem tiste na prvih treh mestih, torej Grčija, Španija in Italija, ne ve nihče.

Kdo vlamlja?

Več kot 70 odstotkov vlomilcev je starih do 34 let in navadno ne delajo sami, temveč po dva ali v skupinah. Na GPU pravijo, da se v zadnjih letih pri obravnavi vlomov tako v hiše kot trgovine in druga poslopja srečujejo s storilci, ki so se izurili za tovrstna kazniva dejanja. »Gre večinoma za t. i. povratnike, ki jih je v preteklosti policija že obravnavala in so se naučili, kako opraviti dejanja z najmanjšim tveganjem, da jih ujamejo ali dokažejo storitev kaznivega dejanja.

Tako opažamo, da storilci dalj časa izbirajo cilje in časovni termin za izvršitev dejanja. Ob pojavu ustreznega trenutka vlomijo, kar v večini primerov traja le nekaj minut.«

Najpogostejši so še vedno vlomi skozi vhod-na vrata in pritlična okna. Storilci so navadno razdeljeni po vlogah: od opazovalcev do izvršiteljev in imajo narejen načrt bega, pojasnjujejo na GPU. »V zadnjem času ne odkrijemo vlomilca, ki ne bi uporabljal rokavic ali po vlomu odvrgel obuvala. Časovni termin storilci izbirajo tako, da stanovalcev ni doma, kar v večjih urbanih okoljih in tudi na deželi oteži pravočasno prijavo. Policija navadno prejme prijavo več ur po dejanju.« Zato so za tiste dobro organizirane kriminalce vlomi idealen zločin, saj njihova raziskanost zelo redko preseže 15 odstotkov.

Tudi Ana ima izkušnjo z vlomom: »Živim v okolici Kamnika. Pred kratkim so našo hišo želeli oropati – in to kar dvakrat. Sumim celo, da je šlo za isto osebo, ki je drugič prišla po tisto, česar prvič ni dobila. Imamo dva vhoda v hišo in prvič se je tat lotil vhoda, ki ni na vidnem mestu. Prišel je v hišo in raziskal eno sobo. Predvidevam, da ga je v nadaljevanju kdo zmotil in se je v strahu umaknil. Drugič pa sem bila doma in vse skupaj se je dogajalo pod mojim oknom. Slišala sem, da nekdo želi odpreti vrata brez ključev, zato sem se sklonila skozi okno in bolj naglas nekaj rekla. Oseba v črnih oblačilih je zbežala. Od takrat imamo v hiši alarm in očitno pomaga – obiskovalec se ni vrnil.«

Policija opaža, da vlomilci manjkrat vlomijo v objekte, varovane z alarmnimi napravami in varnostnimi kamerami; ali če imajo ljudje doma opozorilne nalepke, da je objekt varovan ali da je doma hud pes.

Čeprav nekateri ljudje od teh kaznivih dejanj živijo, sta neredko glavni motiv tudi adrenalin in samopotrditev, saj si z vsakim uspešnim dejanjem dvigajo samozavest in občutek moči. Da nekdo sploh pomisli na krajo, morajo obstajati določene okoliščine oziroma ugodna družbena klima. V Sloveniji v zadnjem času raste število kraj; in to predvsem zaradi upadanja družbene morale, poglabljanja socialnih razlik in naraščanja različnih tipov zasvojenosti, ugotavljajo slovenski psihologi.

Socialne razlike in revščina se večajo

Poglabljanje socialnih razlik se kaže predvsem v tem, da se povečuje število t. i. bogatih in tistih, ki nimajo dovolj za preživetje.

V letu 2015 je pod pragom tveganja revščine v Sloveniji živelo 287 tisoč oseb. Na Statističnem uradu RS (Surs) najdemo podatke, da je bila  za leto 2015 stopnja tveganja revščine v Sloveniji 14,3-odstotna (podatki iz raziskovanja Življenjski pogoji – SILC).  Vendar, kot opozarja dr. Vesna Leskošek, se prag revščine določa glede na mediano dohodka, in sicer gre za podatke iz ankete o življenjskih pogojih, v katero je vključenih približno 8.500 do 9.000 slovenskih gospodinjstev ali približno 26.000 do 28.000 posameznikov. Ker so to podatki iz ankete, pravimo, da gre za relativne podatke, in ne absolutne. »Drugače bi bilo, če bi revščino merili s košarico dobrin, v katero damo to, kar menimo, da je nujno potrebno za dostojno preživetje ljudi in bi potem zajeli vsa gospodinjstva,« dodaja.

Po podatkih Statističnega urada RS se je stopnja tveganja revščine glede na prejšnje leto znižala za 0,2 odstotne točke. Prag tveganja revščine se je zvišal za 253 EUR na leto. »V letu 2015 je prag nekoliko višji, ker se je zvišal srednji dohodek oz. mediana, kar pomeni, da je osnova za izračun praga dohodek, ki je v sredini dohodkov, ki so zajeti v anketo. Od tega se potem izračuna 60 %, in to je prag revščine. Glavni razlog, da se revščina v tem letu ni povečala kljub višjemu pragu, je povečano število prostih delovnih mest,« pojasnjuje dr. Vesna Leskošek in dodaja: »V drugih raziskavah, denimo o življenjskih razmerah, pa se je pokazalo, da več ljudi zaradi finančne stiske večkrat na leto zamuja s plačili najemnin, stanovanjskih stroškov in obrokov hipotekarnega posojila.«

»Ker so ti podatki anketni, moramo za sklepanje o tem, koliko je revščine, upoštevati tudi druge kazalnike. Eden je zagotovo razdeljevanje paketov hrane na RK in Karitas. Skokovito se povečuje število ljudi, ki so upravičeni do te vrste pomoči. Drugi kazalnik pa so poročila nevladnih organizacij o povečanem številu ljudi, ki potrebujejo takojšnjo pomoč, ker ne morejo plačevati stroškov bivanja in jim grozi deložacija ali pa ne morejo kriti nujnih stroškov. O tem, da se v Sloveniji veča število bogatih ljudi, so v letu 2014 poročali tudi v poročilu o bogastvu v razvitih državah, ki ga izdeluje Credit Suisse. Naraščajoče število bogatih pove, da je razslojevanje večje, kot se zdi iz podatkov o npr. Ginijevem količniku.«

V Sloveniji velik del prebivalcev spada v srednji sloj – med tiste, ki si lahko privoščijo vsakodnevne potrebe, vendar ne morejo prihraniti večjih količin denarja. Število ljudi, ki težko shajajo, pa se povečuje. Po podatkih Sursa v 22 odstotkih gospodinjstev težko preživijo mesec.

Problematično je tudi, da je za ljudi prehod po socialni lestvici vse bolj oviran. Včasih se zgodi, da pademo po lestvici navzdol in nekaj časa živimo skromno, ampak če imamo dobro socialno državo in dobro splošno situacijo na zaposlitvenem trgu, se lahko po nekem času dvignemo. Pri nas pa to ni več mogoče, opozarja dr. Vesna Leskošek. Prehod po socialni lestvici pa je vse bolj oviran, ker ni več strukturnih mehanizmov prehoda.  »Manjša se dostopnost do denarnih dodatkov, delo postaja čedalje bolj prekarno, veliko ljudi dela za minimalno plačo in raziskave so pokazale, da gre revnim otrokom v šoli slabše ter da ne prejemajo posebnih spodbud, da bi o sebi sploh razvili idejo, česa so sposobni in kaj lahko dosežejo. Revščina se poglablja, kar pomeni, da se tudi bolj verjetno medgeneracijsko prenaša,« pojasnjuje  dr. Vesna Leskošek. Če torej otrok živi v okoliščinah, kjer se revščina utrjuje, potem drugega življenja sploh ne pozna in težko preide meje svojega socialnega položaja. »Poleg tega je tudi pri nas vse bolj prisotna ideologija moči posameznika, ki da naj bi obvladoval svoj življenjski potek. Sporočilo, ki je čedalje glasnejše, je, da uspe tisti, ki se trudijo, kar seveda ne drži, saj so razlogi za revščino strukturni, in ne osebni. Obsežnejša socialna država je še vedno dober garant, da bodo ljudje lahko razvijali svoje potenciale in dostojno preživeli,« še pojasnjuje.

Če je prehod težek, če v bedi obtičiš dlje, se težje pobereš. Stiska preživetja je huda. Pojavljajo se duševne bolezni. Na vprašanje, ali je mogoče, da je socialna problematika pripeljala do povečanega števila vlomov, pa Vesna Leskošek odgovarja: »Ne bi bilo dobro, da bi utrjevali prepričanje, da so reveži lopovi. Pri nas je še vedno veliko bolj pereč problem kriminal belih ovratnikov kot pa kriminal revežev. Vendar je res, da boj za preživetje ljudi pripelje tudi do nelegalnih poti, če legalnih ni. Pomanjkanje je huda reč, ne da se v neskončnost živeti tako, da so ljudje prikrajšani. Če takšno stanje traja dalj časa, je verjetnost, da bodo ljudje naredili tudi kakšno nelegalno dejanje, večje. Z zniževanjem ravni socialne države se nujno slabša tudi varnost. Nekaj teh učinkov pri nas zagotovo že občutimo.«

Besedilo: Petra Znoj
Fotografije: Shutterstock

Priporočamo