Pravijo, da je vohunjenje eden najstarejših poklicev na svetu, obenem pa je tudi eden najnevarnejših. Veliko teorij je v preteklosti poskušalo razložiti, zakaj nekateri postanejo tajni agenti, med drugim tudi teorija, ki trdi, da vohunjenje temelji na denarju, ideologiji, kompromisu, nasilju in izsiljevanju.
Za Lindsay Moran, bivšo operativko CIA, pa je šlo preprosto za uresničenje sanj iz otroštva. "Po navadni pošti sem jim poslala tradicionalno pismo in življenjepis," se spominja Moranova, ki so jo nekaj tednov pozneje že poklicali na pogovor. Po napornem ocenjevalnem obdobju se je začela uriti. Skakala je iz letal s tovorom na hrbtu, se z avtomobili zaletavala v različne ovire pri sto kilometrih na uro in potovala pod skrivnimi imeni.
Zanimivo je, da je bilo zanjo najtežje potovati pod drugim imenom: "Potovati in delati pod drugim imenom je zelo stresno in osamljeno. Uporabljala sem več ponarejenih dokumentov, zato sem veliko časa ponavljala osebne podatke, ki sem si jih morala zapomniti. Ob prečkanju državnih meja in na letališčih me je bilo vedno strah, saj bi me lahko spraševali, kdo sem in kaj počnem." Za Mahlejevo, ki je večino časa delovala na Bližnjem vzhodu, je bilo lažno ime le začetek. Sodelovala je pri številnih ključnih operacijah, povezanih z ameriško državno varnostjo, med drugim tudi pri operacijah proti teroristom Al Kajde.
Prav zato je bilo delo pod krinko nujno. "Imamo več preoblek. Lahko gre za krinko z lasuljo in očali ali pa obrazno masko, ki smo jo ukradli Hollywoodu. Spoznati moraš okolje, v katerem deluješ, predvsem kako se tamkajšnji prebivalci oblačijo in kako se vedejo. Največkrat sem nosila tradicionalna arabska oblačila, torej črno haljo, naglavno ruto in sončna očala. Tako sem se zlila z okolico," je pojasnila Mahlejeva. K delu vohuna spadajo tudi izredno stresne okoliščine.
"Predvsem zasliševanje. Sposoben moraš biti brez težav odgovarjati na vprašanja v zvezi s svojo identiteto pod krinko. Takšna spraševanja so precej pogosta, kadar opravljaš delo pod drugim imenom. Druga skrajnost je seveda, če te obtožijo vohunstva. Arabsko okolje je lahko izredno sovražno, zato sem zelo hvaležna in vesela, da me niso nikoli ujeli."
Vohunske veščine in tehnologija
Telefonski prisluhi
Kako je mogoče vdreti v telefon in mu po mili volji prisluškovati.
- Povezava prek telefonskega droga
Vohun se mora pri telefonskem prisluškovanju najprej povezati z glavno linijo, do katere pride kar prek zunanjega telefonskega droga, kakršne vidite na ulicah. Potem lahko po mili volji prisluškuje nam in vsem v naši soseski.
- Snemanje klica
Ko onesposobijo mikrofon, vohuni poskrbijo, da se ne bi izdali. Namestitev snemalnika omogoča večkratno poslušanje istega klica. Še bolje je, če vohun v hišo namesti mikrofon, prek katerega nenehno nadzoruje telefonsko povezavo.
- Prenosno prisluškovanje
Določeno programsko opremo lahko namestijo tudi na prenosne telefone ter z njo prisluškujejo klicem in berejo tekstovna sporočila. Če se oseba, za katero vohunijo, pogovarja s sumljivo osebo, jima lahko takoj prisluškujejo.
Skrivne kamere
Če obstaja sodobna naprava, ki je v zadnjih letih močno spremenila svet vohunstva, je to povsem običajni prenosni telefon. Dandanes ima skoraj vsakdo dostop do prenosne naprave, ki snema visokoločljive video in zvočne posnetke, fotografira podrobne in natančne slike ter spremlja naše gibanje.
Mahlejeva je pojasnila, da se mora vsak agent naučiti prepoznati, kdaj mu kdo sledi: "Če se odpravljaš na skrivni sestanek, moraš biti zaradi varnosti zelo previden in se izogniti morebitnemu zasledovanju. Lahko gre za neznanca, ki se vozi za tvojim avtomobilom po mestu, lahko ti sledijo po elektronski poti.Prenosni telefoni so pravzaprav GPS-naprave, ki te tudi razkrivajo. Naše rekrute učimo, da morajo biti izredno pozorni na fizično in tehnično sledenje. Po svojih močeh se mu morajo izogniti, če želijo uspešno in varno izvesti svojo operacijo," je razložila Mahlejeva.
Vohunska tehnologija je bila zato primorana razviti majhne mikroprenosnike in mikročipe, ki so prostemu očesu skoraj nevidni. Obstajajo tudi posebna očala z vgrajenimi kamerami in mikrofoni, ki so videti kot majhni vijaki in držijo skupaj okvir očal. Prednost take naprave je, da kamera na očalih posname vse, kar vidi tisti, ki jih nosi, širokokotne leče pa za nameček zagotavljajo, da je na posnetku čim več dogajanja in okolja.
Mahlejeva je pojasnila, da so takšne skrivne kamere nadvse učinkovite in zato sestavni del opreme vsakega vohuna: "Uporabljamo skrivne kamere in prisluškovalne naprave, vse pa je odvisno predvsem od tega, kako hitro potrebuješ želene informacije. Če nekaj posnameš, si želiš to še najmanj enkrat ogledati in razumeti, za kaj gre. Toda ko je treba ukrepati, ti takšne napravice ne bodo kaj dosti pomagale."
Gre seveda tudi za vprašanje osebne varnosti. "Takšna tehnologija je zelo uveljavljena, toda v nekaterih državah lahko kamere, telefoni in podobne naprave zbudijo sum pri varnostnih službah. Vohuni smo zelo previdni, kakšno opremo uporabljamo, in poskrbimo, da z njo ne pritegnemo pozornosti. Jasno, da ne želiš, da te izdajo lastne vohunske napravice."
Novo na Metroplay: Življenje pod in izven soja žarometov | Maja Bulc
