Kristjani se na veliko noč, ki je njihov najpomembnejši praznik, spominjajo Jezusove smrti na križu in vstajenja od mrtvih. A vprašanje smrti sodi v jedro vsake religije, saj je med temeljnimi vlogami religije podpora človekovemu soočanju z najtežjim vprašanjem njegove eksistence - z lastno minljivostjo, je opozoril sociolog religije Aleš Črnič.
"Nekatere religije so v svoji zgodovini razvile podobne, nekatere pa zelo raznolike sisteme pojasnjevanja človekovega bivanja in njegovega prenehanja," je za STA spomnil Črnič z oddelka za kulturologijo fakultete za družbene vede v Ljubljani. "V tem smislu sta si krščanstvo in islam bližja, saj gre za sorodni, abrahamski religiji. Imata isti izvor, kar pogosto pozabljamo," je opomnil.
Po njegovem opozorilu si "kljub številnim nemajhnim teološkim razlikam obe delita vero v istega boga in preroke ter številne doktrinarne elemente, med njimi tudi odnos do smrti".
Po drugi strani hinduizem, ki izhaja iz neprimerno bolj oddaljenega kulturnega kroga, po Črničevih besedah opazno drugače razlaga tudi vprašanje človekove minljivosti.
Človek po judovsko-krščansko-islamskih teologijah v ta svet rojen enkrat, v indijskih doktrinah ujet v krog rojstev in smrti
Po judovsko-krščansko-islamskih teologijah smo enkrat rojeni v ta svet, ustvarjeni po božji podobi in obremenjeni z izvirnim grehom, po smrti pa nam je sojeno glede na naša dobra ali manj dobra dela, je povzel Črnič.
Po indijskih doktrinah, kamor sodita denimo hinduizem in budizem, pa je človek ujet v neskončen krog nenehnih rojstev in smrti, vedno novih reinkarnacij, ki ga imenujejo samsara. "Po tem samsaričnem krogu krožimo in se pojavljamo v različnih življenjskih oblikah, ki so odvisne od naše karme, torej nekakšne skupne vsote ne le naših dejanj, ampak tudi naših misli in besed," je pojasnil.
Po njegovih besedah gre za očitno zelo različni koncepciji odnosa do človekove smrti, ki pa imata tudi razvidno podobnost. Obe tradiciji namreč stremita k sorodnemu končnemu cilju, ki ga vidita v obliki večne eksistence v duhovnem svetu. Po eni tradiciji ta eksistenca nastopi kot vstajenje po končni sodbi, po drugi pa kot mokša, ki pomeni odrešitev oz. izstop iz samsaričnega kroga reinkarnacij, ponovnega utelešenja duše umrlega v drugem bitju.
Kot ugotavlja, pa v sodobnem globaliziranem svetu zadeve postajajo še bolj zapletene in hkrati tudi zanimive, saj je vse bolj opaziti povezovanja in celo kombiniranja med različnimi tradicijami. Tako je po njegovih besedah denimo v marsikateri zahodni družbi z večinskim krščanskim prebivalstvom mogoče zaslediti "osupljivo veliko verovanja v reinkarnacijo, ki v nekaterih delih zahodnega sveta celo med samoopredeljenimi kristjani skoraj ali pa že dosegajo število tistih, ki verjamejo v vstajenje".
"Med številnimi kristjani na zahodu je verovanje v reinkarnacijo postalo vsaj tako razširjeno kot vera v vstajenje, brez katere si krščanstva kot religije ne znamo predstavljati," je sklenil.
Človek se po opozorilih arheologov sicer od nekdaj sooča s strahom pred smrtjo in iskanjem načina, kako ga premagati. Zemeljsko bivanje je denimo v starem Egiptu pomenilo uvod v večnost. Vsi so se pripravljali na iztek svojega življenja in prehod v rajsko kraljestvo boga Ozirisa, ki je bil v staroegipčanski mitologiji sodnik mrtvih v podzemlju. Svojo vero o zmagoslavju življenja nad smrtjo so razumeli kot vero, ki prinaša upanje, da bivanju na Zemlji sledi čudovito neminljivo življenje.
Podobno so v nesmrtnost oz. posmrtno življenje verjeli v antiki. O tem med drugim pričajo legende o rekah in brodnikih, ki so vodili duše umrlih v onostranstvo.
Za STA Polona Šega
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
