Odraščala sem na posestvu stare mame po očetovi strani, skupaj z bratrancem in sestrično. V glavnem smo se igrali. Imeli smo senik, njivo, sadna drevesa, mizo in klopi ter dve murvi.
Mogoče sem bila stara kakšnih pet let, ko sem od staršev za darilo dobila prstanček, bižuterijo s trga. Bil je zlate barve z belim, bleščečim se kamnom. Nekaj hiš naprej od posestva sta živeli sestri dvojčici, bili sta približno mojih let. V hiši iz opeke, brez fasade in dvorišča. Stali sta ob ograji in želeli videti moj prstan. Spogledovali sta se, gledala sem ju v oči, ki sta jih umikali, in v njih sem zaznala nekaj čudnega, posmehljivega ... Vseeno sem premagala opozorilni glas intuicije. Skozi ograjo sem jima pokazala prstan. Prosili sta, naj ga snamem, da ga odneseta pokazat mami. Izročila sem jima prstan, na katerega sem bila zelo ponosna in ga imela rada. Čez deset minut sta mi ga vrnili – zmečkanega, stolkli sta ga s kamnom. Ob mojem začudenem in bolečem izrazu sta prasnili v smeh. Zgrožena, sem ju vprašala:
"Zakaj sta mi to naredili, zakaj sta uničili darilo mojih staršev?"
Ena od sester mi je odgovorila: "Zakaj pa bi ti imela nekaj, česar midve nimava?"
Druga je povzela: "Najina starša nimata denarja, da bi nama kupila takšen prstan."
Obrnila sem se in odšla v hišo. Jokala sem. Bratranec in sestrična sta me objela in tolažila. Ko smo sedeli takole objeti, je stara mama pokimala: "Lepo vas je videti, ko se imate radi. Družina mora držati skupaj, zapomnite si to za vedno." Potem pa me je pogledala in pomodrovala: "Druži se s sebi enakimi."
Rekla sem: "V očeh jima je pisalo, da se pripravljata narediti nekaj grdega. V očeh, v njunih očeh je bilo ..."
Stara mama je dvignila prst: "Vedno človeka prisili, da te pogleda v oči – tam se vse vidi ... Tisti, ki se izogiba gledati odkrito, ki skriva pogled, stran od njega! Še tiste, ki te gledajo, dobro preberi."
Od takrat ne prenesem na svojem prstu nobenega prstana. Niti poročnega ne ... Imam gole in svobodne roke.
Toda nikoli več v življenju, ne v času odraščanja in tudi pozneje ne, dvojčic nisem hotela niti pogledati, kaj šele odgovoriti na njun pozdrav. Od tistega dne zame nista več obstajali.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču