Vsak si zasluži dostojno starost!

Na prvih neuradnih predvolilnih soočenjih smo lahko spet poslušali o staranju prebivalstva kot o osrednjem razvojnem problemu naše države. Čeprav se zdi, da v politiki o starostnikih in njihovih težavah poslušamo predvsem v predvolilnem času, potem pa ves mandat ne dosti, o tej temi resnici na ljubo tudi v javnosti razpravljamo predvsem kot o problemu. Statistika je sicer neizprosna – v Sloveniji živi 19,1 odstotka starejših od 65 let in naša družba se, podobno kot v večini razvitih držav, srečuje s staranjem prebivalstva.

Proces opredeljuje zmanjševanje delovno sposobnih in povečevanje števila starejših. Glede na evropske demografske napovedi bo v Sloveniji ta proces intenzivnejši kot v drugih državah EU. Do leta 2030 bo starejših od 65 po Umarjevih demografskih napovedih znašal že 24,8 odstotka, do leta 2060 pa že skoraj 30 odstotkov. Takšna struktura bo imela seveda posledice predvsem na področjih trga dela, izobraževanja, javnih izdatkov in na stanovanjskem, prostorskem in regionalnem področju. Toda ali smo na spremembe družbene strukture pripravljeni? Še več – se nanje sploh pripravljamo kakorkoli drugače kot na deklarativni ravni?

Naša družba namreč že danes slabo zadovoljuje potrebe starostnikov. O novih virih financiranja, ki bi zadeve reševali dolgoročno, pa kljub predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi, ki kot da ga prav nihče ne podpira, pa ne duha ne sluha. O položaju starejših in prihodnosti smo se pogovarjali z namestnico direktorice Doma upokojencev Center, Ljubljana mag. Zlato Marin, ki jo način razprave o starajoči se družbi močno razburja: »Ves čas govorimo o problemu, kar me zelo razžalosti, obenem pa tudi razjezi. Ne morem verjeti, da se tako obnašamo do teh ljudi. Vse življenje garamo, da bomo nekoč imeli brezskrbno starost. Danes gradimo svojo prihodnost za jutri. Starostniki pa danes živijo, kar so zgradili v preteklosti. Starostnik ni problem družbe, ampak je del normalnega življenjskega cikla. Mene, vas, slehernika. Mi pa o njih stalno govorimo kot o družbenem problemu. S tega zornega kota je problem tudi otrok, ki se danes rodi, saj je treba tudi zanj skrbeti, plačevati. Toda vsi vemo, da bo jutri prispeval k družbi.«

Že danes komaj, kaj pa jutri?

Več kot 20 tisoč ljudi jesen svojega življenja preživlja v slovenskih javnih in zasebnih domovih za upokojence, kjer zanje skrbi okoli 11 tisoč zaposlenih. Starostniki se za institucionalno varstvo odločajo predvsem zaradi občutka osamljenosti, pripoveduje Marinova. Seveda pa številni stanovalci poleg oskrbe potrebujejo tudi nego. Zdravstvene storitve v domovih plačuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, oskrbnine pa stanovalci oziroma njihovi svojci, saj pokojnine najpogosteje ne zadoščajo za plačilo domske oskrbe.

Višina te je odvisna od tipa oskrbe, v povprečju pa v javnih domovih znaša od 600 do okoli 1.200 evrov na mesec, v zasebnih praviloma več. Z marcem bo večina domov za tri odstotke dvignila ceno oskrbnin zaradi zvišanja plač. Tudi v Domu upokojencev Center, Ljubljana: »Pokojnine so povišali za 2,2 odstotka, mi moramo pa oskrbnine podražiti za približno tri odstotke. V nekaterih domovih bo dvig še višji. To je nedostojna realnost. To je žalitev za upokojence. Tako je vedno pred volitvami. Jeseni je vlada dvignila plače v socialnem varstvu. Vendar morate vedeti, da mi niti evra ne dobimo iz proračuna, razen za zdravstvene storitve, ki pa jih zdravstvena blagajna stalno klesti. Mi imamo na tej postavki izgubo, saj so normativi tako skopi, da smo stalno v minusu. Da o materialnih stroških ne govorim. Vse, kar kupimo, kupimo na račun tega upokojenca ali njegovih svojcev. Če so ti socialni problem, oskrbnino plača občina. Vendar ko starši umrejo, lahko ti svojci ostanejo še brez strehe nad glavo. Seveda se strinjam, da zaposlenim pripadajo višje plače, vendar nam država zanje ne da več sredstev, upokojenec pa ne bi smel plačevati dražje oskrbnine, ker se je strošek dela dvignil. Pa jo bo. To je začarani krog. Po drugi strani ne dobimo kadra, ker so plače prenizke. Strežnice, bolničarja, kuharja .... tega preprosto ni mogoče dobiti. To so garaški poklici, plače pa nizke. Kuhar v dobri gostilni ima dva tisoč evrov plače. Neki kandidat za delo mi je pošteno povedal, da tudi za dvakrat višjo plačo, kot jo lahko ponudimo, ne pride k nam. Tako pri nas ostajajo pretežno starejše generacije teh profilov, ki dela drugje ne dobijo. V prihodnosti, tudi če bodo imeli stanovalci dovolj sredstev za oskrbnino, jim denar v domu ne bo pomagal, saj bo preprosto zmanjkalo kadra, če ljudi ne bomo ustrezno plačali. Zato moramo poiskati nove vire financiranja, a ne na načine, kot jih je predvidel predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki mu pravzaprav vsi nasprotujemo, saj bi na starostnike prevalil še večje stroške.«

Po 40 letih dela socialni problem

Skoraj petina slovenskih upokojencev prejema pokojnino, nižjo od 500 evrov, povprečna starostna sicer znaša 616 evrov. S takimi pokojninami ne le da si upokojenec ne more privoščiti plačila domske oskrbe, tudi doma, še zlasti če je v gospodinjstvu sam, težko shaja. Brez korenitih reform v prihodnosti sistem ne bo vzdržen, saj naj bi bilo razmerje med delovno aktivnimi in upokojenci leta 2030 po napovedih 1 : 1. Mag. Zlata Marin je zelo neposredna: »Pokojninsko reformo odrivamo na obrobje in raje iz vsakega upokojenca naredimo socialni problem. Sprašujem se, zakaj posameznik po 40 letih dela ne more živeti dostojnega življenja? Veste, starostniki so zelo skromni. Potrebujejo hrano, neko ugodje, zasebnost, dostojanstveno obravnavo družbe, občutek varnosti, kakšno aktivnost, sočutje, pa da so negovani, saj ne potrebujejo ne vem kaj! Ampak mi že v startu določimo, da večina ljudi, ko se upokoji, postane socialni problem. To je zame nepojmljivo, da družba tako deluje! Že danes, ko je gospodarska rast, bi morali spremeniti način financiranja in poiskati nove vire za dostojno starost, za starostnike pa nameniti več sredstev tako iz pokojninske kot tudi iz zdravstvene blagajne. Če ima upokojenec spodobno pokojnino, ne potrebuje socialnih transferjev. Ne vem, ali mi tega ne znamo urediti ali ne želimo. Preprosto ne vem! Ljudi je preprosto strah upokojitve. Razumljivo, vsi si želimo mirno in brezskrbno življenje na stara leta, ne pa finančnih skrbi.«

Če je položnica plačana, me ne kličite več

Slabo plačani zaposleni v domovih starejših pa nimajo polnih rok dela le s stanovalci, ampak pogosto tudi z nekaterimi svojci. Številni svojci redno obiskujejo svoje bližnje in tisti, ki bolje poznajo življenje v domu in spremljajo delo zaposlenih, so z oskrbo zelo zadovoljni, saj med drugim opazijo tudi, kako se zaposleni trudijo za stanovalce, pripoveduje Marinova.

Na vprašanje, zakaj v javnosti večkrat zasledimo negativne kot pozitivne zgodbe iz domov starejših, pa odgovarja s primerom sorodnice njihove stanovalke, ki jo je stalno nekaj motilo. Ko je prišla na pogovor k Marinovi, jo je vprašala, ali je zadovoljna z nego in oskrbo, ali je zadovoljna z delom zaposlenih. Gospa ji je odgovorila, da zelo. Marinova jo je vprašala še, zakaj vendar jo potem stalno nekaj moti, gospa ji ni znala pojasniti, pa tudi pritožila se ni nikoli več. Še bolj povedna je izkušnja s stanovalko, ki je imela tri otroke, a je ti niso obiskovali in tudi na prireditve v domu, kamor svojci navadno pridejo, niso prihajali. Ker je gospa zaposlene stalno spraševala, ali bo sin prišel na prihajajoči dogodek, ga je socialna delavka poklicala po telefonu in ga osebno povabila na dogodek. Ta ji je na vprašanje odvrnil z vprašanjem: »Je položnica plačana? Potem me prosim ne kličite več!« Na prireditvi so gospe, da se ne bi čutila zapostavljene, stol postavili v vrsto, ki je bila rezervirana za vodstvo doma.

»Življenje v moji ulici«

Prav socialna izključenost in osamljenost sta pogosti spremljevalki starosti. Zato se snovalci novih zavodskih zmogljivosti trudijo za nove pristope, ki bodo institucionalno varstvo nekoliko razrahljali oziroma ga deinstucionalizirali. Po zgledu Nizozemske bo Dom upokojencev Center, Ljubljana dobil novo enoto na Regentovi ulici v Ljubljani. Čeprav je projekt, ki so ga poimenovali Življenje v moji ulici šele v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja, so nekateri okoliški prebivalci že izrazili namero, da si bodo novo enoto po dograditvi, načrtovani v letu 2020, izbrali za svoj dom.

»Enota na Regentovi ulici bo drugačna, gre za V. generacijo socialnega varstva starejših. Razvijamo dom, ki bo po svoji tehnični in vsebinski obliki omogočal približevanje bivanja starejših običajnim življenjskim razmeram. Torej bivanje v poznanem, domačem okolju, ki s svojimi vsebinami povezuje medgeneracijsko sodelovanje in vseživljenjsko učenje. Danes veliko opletamo z izrazom oskrbovana ali varovana stanovanja. Vsako stanovanje je lahko oskrbovano, če sklenete pogodbo s podjetjem, ki zagotavlja pomoč na domu. Vendar ali je ta pomoč res na voljo, ko jo potrebujete, je to zares oskrbovano stanovanje? Menim, da so oskrbovana stanovanja mogoča le v sklopu domov za starostnike, kjer je pomoč starejšim stalno na voljo. Taka stanovanja bodo tudi v naši novi enoti na Regentovi. Druga dva dela enote bosta omogočala brezskrbno bivanje osebam, obolelim za demenco, ter osebam, ki potrebujejo klasično obliko varstva za starejše. Ključni del enote je domska avla, ki bo s svojo vsebino omogočala starostniku druženje s sovaščani ob kavici, kosilu, dobri knjigi ali sodelovanje v programih, ki ohranjajo aktivno staranje. Posebnost tega doma bo, da bo vanj vpeta vsa okolica, ki ji bo omogočeno, da bo aktivno sodelovala v programu pomoči 'starostnik za starostnika'. Ta enota naj bi bila kot nekakšna vaška gostilna v pozitivnem smislu. Tam se bodo ljudje srečevali, se družili z nekdanjimi sosedi, se obiskovali, bili aktivni, prostovoljili, razvijali bomo med - in znotrajgeneracijsko družabništvo. Skratka, da bodo dom okoliški prebivalci vzeli za svojega in če, ali ko bodo potrebovali domsko oskrbo, se bodo tam zares že počutili domače,« sklene energična sogovornica.

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: Goran Antley, Shutterstock

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ