Vsaka enostarševska družina piše svojo zgodbo

Da bi lažje premagovali ovire, s katerimi se spopadajo v vsakdanjem življenju, jih Društvo enostarševskih družin vsako drugo nedeljo v mesecu vabi na enostarševsko srečanje ('brunch') v Trzinu.

Enostarševske mame, enostarševski očetje, obiskujoči očetje in mame, ovdoveli enostarševci in njihovi otroci se srečujejo v prijetnem in prostornem ambientu Mladinskega kluba v Centru Ivana Hribarja, ki jim ga omogoča občina Trzin. Enostarševci lahko tam izmenjujejo izkušnje, se medsebojno podpirajo, prisluhnejo zanimivim predavanjem in tkejo nova prijateljstva, vmes pa se njihovi otroci zabavajo v brezplačnem varstvu. Drugo nedeljo v januarju so se na druženju ob kavi in pecivu zbrale štiri družine. Medtem ko je vzgojiteljica Anja otroke povabila k strukturirani igri in ustvarjanju, pozneje pa jih odpeljala še na igro v snegu, smo obiskovalci sedli v krog in prisluhnili pravilom srečanja, ki jih je predstavila ustanoviteljica in gonilna sila društva Tanja Bricelj: »Vse, kar se pogovarjamo tu, tukaj tudi ostane, pogovarjamo se spoštljivo in ohranjamo dostojanstvo. Govorimo predvsem o svojih občutkih, ne o drugih. Zaupamo v svojo moč, iščemo rešitve in smo hvaležni za vse dobro, kar nas obdaja. Glavni namen je druženje, medsebojna podpora in zavedanje, da je moč v radosti, ne v jamranju, prepiranju, obtoževanju ali maščevalnosti. Naša moč je, da iščemo dobro. Dobro družbo, dobro podporo, sodelovanje in dialog.«

Drug o drugem ne govoriva slabo

Pripoveduje Polona z Vrhnike, ki se je pred tremi leti razšla z očetom svojih otrok: »Sprva ni bilo lahko. Doma me je nepričakovano pričakalo pismo, saj mi partner svoje odločitve ni zmogel pojasniti osebno. No, prva, ki sem ji to zaupala, je bila ravno Tanja, ki me je prav takrat obiskala. Moja otroka imata redne stike s svojim očetom, s katerim imava dobro komunikacijo, se dogovarjava o vzgoji in odprtih vprašanjih. Želim in upam, da bodo stvari tekle tudi v prihodnje, saj je tako veliko lažje za vse. Pred otrokoma nikoli ne govorim nič slabega o njunem očetu, če me že kaj teži, to ostane za kavo s prijateljico. Tako se počutim bolj svobodno in predvsem sem prepričana, da je tako najboljše tudi za otroka.« Drugačna je izkušnja Uroša z Dobrove, ki se na sodišču že osem let pravda za redne stike s svojima, zdaj že skoraj odraslima hčerama.

Z nekdanjo ženo po razhodu nista zmogla vzpostaviti dobre komunikacije in oče svojih hčera več mesecev ni srečal. Prepričan je, da za kaj takega ni bilo utemeljenega razloga: »V našem sistemu je oče povsem brez pravic, samo dolžnosti ima. Čeprav sta otroka sporočala, da bi želela bivati pri obeh, jima sistem ni prisluhnil, še več, tudi po več mesecev ju nisem mogel videti. Po osmih letih zdaj pričakujem sodbo sodišča, a hčeri sta že skoraj odrasli, in ker je minilo toliko let, tudi odtujeni.« Erika iz Ljubljane se je ločila, ko sta imela otroka tri in šest let. Še danes se spomni, kako naporno je bilo tisto obdobje: » Vse je bilo na mojih plečih, vzgoja, šola, gospodinjstvo. Oče je starejšega sina ščuval proti meni in je bilo resnično težko. Mislila sem, da moram biti otrokoma oče in mama v eni osebi. To pa ne gre, ker otrok potem nima ne mame niti očeta, kot ju potrebuje. S svojimi izkušnjami rada pomagam ljudem, ki se danes srečujejo s podobnimi težavami, kot sem se sama pred leti. Vredno in dragoceno je.«

Za dober dan poljubi partnerja

Za kakovostnejše življenje in boljše odnose strokovnjaki pogosto svetujejo kakšno za enostarševce povsem neizvedljiv recept za prijetnejši vsakdan. »Velikokrat strokovnjaki dajo nasvete, ki so vezani na medsebojne partnerske odnose in družino. Tako na primer lahko slišimo, da naj zjutraj in ob prihodu domov najprej zavestno poljubimo partnerja. Lepo, toda kako naj kakovost življenja izboljša enostarševka, ki partnerja nima? Mi potrebujemo drugačne rešitve in orodja. Če namreč kdo to res potrebuje, smo to zagotovo enostarševci. Od februarja bomo zato na naših srečanjih gostili znane strokovnjake. Upamo, da jih bomo spodbudili, da bodo orodja za osebnostno rast in spoprijemanje z različnimi ovirami prilagodili posebej nam,« napoveduje predsednica društva Tanja Bricelj.

Kaj je družina?

Enostarševske družine so nemalokrat stigmatizirane in diskriminirane, pravijo. Prav pogrejejo pa jih oglasi za počitnice, ki družinam obljubljajo popust, v praksi pa enostarševci ugotovijo, da njihova skupnost po tolmačenju turističnih delavcev sploh ni družina: »Družinske počitnice vključujejo dva odrasla in otroka, a enostarševci pa nismo družina, ali kako? Zakaj neka mama ali oče z otroki te možnosti nima, pa že tako smo finančno prikrajšani. To je diskriminatorno.« Enostarševske družine niso samohranilci, dodaja Bricljeva, saj je ta izraz staromoden: »Na koncu meseca nič ne prihranim, vse porabim, torej nisem samohranilka. Šalo na stran – ta izraz so včasih uporabljali za enostarševske družine, kjer starš, ki je skrbel za otroka, ni prejemal niti preživnine.« Ob preživninskem skladu se kaj takega ne bi smelo več dogajati, čeprav tudi taki primeri žal še vedno obstajajo. In vendar so enostarševske družine finančno ranljivejše, saj je družinski fond polovičen in imata oba starša realno manj.

Dovoljenje za srečo

Ob koncu prvega ponovoletnega srečanja smo opravili še obred novih začetkov, skozi katerega je vsak sebi zavestno podelil dovoljenje za nekaj dobrega v letu, ki je pred nami. Morda so si Polona, Erika, Uroš in Tanja dovolili, da bodo sebe poslej večkrat postavili na prvo mesto, si naklonili več časa ali kaj podobno prijetnega in koristnega, saj kot pravi Tanja Bricelj: »Če hočemo iti naprej, je dobro vedeti, kaj smo v preteklosti dosegli, in to proslaviti. Na podlagi preizkušenj in spoznanj dobimo moč za nove začetke.«

Slavka Brajović Hajdenkumer

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču