Vzgoja reševalnih psov: Vse se začne pri starosti štirih mesecev

»Na to je težko odgovoriti,« odgovarja Dušan Weber na vprašanje, katere pasme psov so najbolj primerne za reševanje. »Primerni so psi srednje rasti, imeti morajo nagon po iskanju, ki pa danes, ko so psi zaradi križanj marsikatere lastnosti skoraj izgubili, ni samoumeven. Sam sem najprej imel nemškega ovčarja, ki je precej težak pes in se med iskanjem v ruševinah težje giblje, vsi psi, ki sem jih imel pozneje, pa so bili labradorci. Uporabljajo se tudi ptičarji, prinašalci in nekatere druge lovske pasme, tudi belgijski ovčarji.«

Weber je sicer profesor športne vzgoje z Iga pri Ljubljani. Leta 1994 je bil eden izmed soustanoviteljev Društva vodnikov reševalnih psov Slovenije (DVRPS), pri katerem je gonilna sila od samega začetka delovanja društva. Danes imata s partnerico Vesno štiri labradorce. Trinajstletno veteranko Kali, dobrih sedem leto staro Lili in triletno Yaffo, ki je mama nekajmesečnega Aresa.

Šolanje že v leglu

Ob našem obisku se trije odrasli psi dvignejo s svojih ležišč v dnevni sobi in se približajo prijazno mahajoč z repom. Potem ko so deležni čohanja, se na gospodarjev ukaz brez upiranja vrnejo na ležišča. Medtem si mali Ares prizadeva zlesti prek ograje pasje stajice in priti do svojega odmerka pozornosti. »Tudi on je že bil deležen prvega pouka,« pove njegov lastnik. Ares je bil eden od osmih mladičev, kolikor jih je bilo v leglu, preden so dobili nove lastnike. Kar štirje od njih so šli, kot se izrazi Weber, v 'reševalne vode'.

Že v samem leglu so se navajali na različne materiale, na predore, ropot ... »Na vsake štiri do pet dni smo jim kombinacije materiala in 'ovir' spremenili. Tako se začnejo učiti, kako premagovati ovire, na kakršne naletijo pozneje pri pravem iskanju,« razlaga Weber. Pravo iskanje pomeni iskanje pogrešanih v naravi, v ruševinah in tudi izpod snežnih plazov v gorah. »Pri nas iskanje v gorah izvajajo vodniki s psi, ki delujejo v okviru Gorske reševalne službe,« pojasni sogovornik, ki je tudi sam že več kot 35 let član te organizacije in je bil dolga leta v njej dejaven tudi s svojimi psi. »Za delo v gorah moraš biti zaradi drugačnih razmer primerno usposobljen, za kar pa 'mestni' vodniki reševalnih psov največkrat niso.«

Ruševine, najtežji izziv

Reševalni psi se pri iskanju pogrešanih oseb zelo izkažejo, saj lahko v ugodnem vetru zavohajo človeka na zelo velike razdalje in s svojim izostrenim vohom v kratkem času pregledajo veliko večje površine kot človek. Glede na to, da se zanesejo na svoj nos, jim je vseeno, ali iščejo podnevi ali ponoči. Pri iskanju so vodnikom in njihovim psom lahko zelo v pomoč domačini, na primer gasilci, ki dobro poznajo teren. Z gasilci tudi sicer zelo dobro sodelujejo. V prostorih ljubljanske gasilske brigade ima »Webrovo« društvo tudi skladišče z opremo.

Najtežji izziv za pse in njihove vodnike je iskanje v ruševinah, do kakršnih prihaja npr. ob potresih. »V ruševinah se med sabo mešajo zelo različne vonjave, kar jim zelo oteži iskanje. Če najde zasutega človeka, pes najdbo nakaže z laježem. Najdeni je lahko zakopan tudi nekaj metrov globoko v ruševini,« razloži Weber, ki se je enega od takih zahtevnih reševanj udeležil leta 1999, ko je katastrofalen potres v Turčiji zahteval več kot 40 tisoč življenj.

»Slovenski vodniki smo bili tam kot del ekipe IRO (Mednarodne zveze reševalnih psov). Sestavljena je bila iz slovenskih in avstrijskih vodnikov s svojimi reševalnimi psi. Našli smo štiri ljudi, občutek ob tem je bil res izreden.« Vendar rešenih sploh niso videli – ko so psi njihovo prisotnost nakazali z laježem, je odkopavanje zasutih opravila za to usposobljena tehnična ekipa, vodniki pa so s psi iskali naprej. »Delali smo pet dni noč in dan. Pse smo čisto 'prekurili'. Na začetku so bili sposobni normalno delati od 20 do 30 minut, nato pa so potrebovali vse več počitka. Na koncu so bili tako izčrpani, da so lahko iskali le še po minuto ali minuto in pol. K temu je pripomogla tudi huda vročina, ki je takrat pri nas še nismo bili navajeni. Ampak dali smo res vse od sebe.«

Prenašanje znanja

»Kdor se želi ukvarjati z reševanjem, naj vzame psa z za to primernim nagonom, se včlani v najbližje društvo in se začne učiti osnov pod vodstvom inštruktorja,« odgovarja Weber na vprašanje, kam se lahko obrnejo tisti, ki bi radi s svojimi psi postali reševalci. »Pes išče človeški vonj. Pri tem se spodbuja lajanje, s katerim mora nakazati iskano oz. najdeno osebo ‒ markerja.« Tako imenovana mala reševalna šola se začne pri starosti štiri ali pet mesecev. Ali pa še prej ‒ mali Ares še ni imel tri mesece, ko je bil prvič na takem treningu. Mladiče lahko že prek igre navajajo na določene spretnosti, ki jih lahko pozneje uporabijo pri samih vajah iskanja.

Weber ima s šolanjem psov dolgoletne izkušnje. Svoje znanje je kot inštruktor organizacije IRO posredoval naprej tako v Sloveniji kot tudi marsikje v tujini ‒ na Finskem, Tajvanu, Avstriji, Italiji, Hrvaški, Nemčiji, na Češkem ... Sodeluje pri usposabljanju vodnikov v Srbiji in na Tajskem, kjer je bil nazadnje na začetku decembra. Mednarodno licenco organizacije IRO ima tudi njegova psička Lili. »Najprej je treba uspešno opraviti zahteven 48-urni preizkus, ki vključuje sedem iskanj. To od psa zahteva veliko vzdržljivosti in poslušnosti. Nato je treba na vsaki dve leti licenco obnavljati. Tako si na seznamu tistih, ki jih vpokličejo v primeru velikih potresov in ob podobnih nesrečah v tujini.«

Polovičarstva ni

DVRPS, ki ga aktivirajo povprečno 10- do 15-krat na leto, navadno zaradi iskanja pogrešanih oseb, je pristojno za obsežno ljubljansko regijo, ki sega na jugu vse do Kolpe. Za druge dele Slovenije so pristojna druga društva. »Iskanje v ruševinah je zadnja leta k sreči potrebno le še redko. Pred leti pa smo morali večkrat posredovati, na primer v Kolizeju in na Roški v Ljubljani. Včasih smo na čakanju, če bi bilo treba pomagati ob eksploziji plina,« pojasnjuje izkušeni sogovornik. »Vsi smo prostovoljci, imamo službe, nekateri so v pokoju. Aktivirajo nas prek centra za obveščanje, nato pa nam mora delodajalec dati dovoljenje, da se lahko udeležimo iskanja.«

Weber pravi, da polovičarstvo pri tej dejavnosti, pa čeprav je prostovoljna, ne pride v poštev. »Če želiš imeti dobrega reševalnega psa, je to življenjski slog. Okrog tega se vse vrti. Ob službi in psih ni veliko časa še za druge stvari.« Sodeč po njegovih psih, prijaznih in priljudnih kosmatincih, ki na besedo ubogajo tako njega kot tudi Vesno, ne more biti dvoma, da govori resnico.

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču