Naše vedenje in odnos do soljudi v veliki meri določajo vzorci, ki jih podedujemo od staršev.
Ti vzorci so bržkone eden ključnih mehanizmov širjenja zla po svetu. Ko se jim podrejamo in delujemo v skladu z njihovimi zakonitostmi, ponavljamo in še poglabljamo zablode predhodnih rodov. Zato je življenjsko poslanstvo posameznika, da se jim upre in razvije lastno, zdravo osebnost. To je največ, kar dejansko lahko storimo za boljši svet.
Ni je težje in bolj odgovorne naloge. Najbolj trdovratni med našimi vzorci so bili vtisnjeni v nas s trpljenjem, ki ga ni mogoče izbrisati. Na ta način smo oviti v verigo zlorab, poniževanj in strahov, ki se lahko vleče skozi stoletja; ded je pil in pretepal očeta, oče je bil čustveno otopel in neusmiljen, otrok se zateče spet v svojo odvisnost, s katero poskuša zapolniti zevajočo rano v prsih.
Vsaka družina ima svoja prekletstva in vsakdo izmed nas je vržen v boj z njimi. Poraz pomeni nadaljevanje škodljivih vzorcev in uničevanje zanamcev, za katere smo odgovorni; zlo se širi in postaja vse močnejše. Zato je najvišji izraz človečnosti, kadar se spopademo s svojimi vzorci in jih premagamo. To pomeni pogledati nazaj na dolgo vrsto grobov, v katerih počivajo tisti, ki so nam zapustili svoje travme, sprejeti njihovo dediščino in reči – z menoj se konča.
Vzorci so stari in močni, predvsem pa so edino, kar z gotovostjo poznamo; velik del ljudi se počuti domače le v okviru odvisnosti, otopelosti in trpljenja, saj so po teh vzorcih shodili in se začeli orientirati po svetu. Toda le v boju s tako mogočnim nasprotnikom si je mogoče zaslužiti spoštovanje. Le z zmago v njem je mogoče upravičiti svoj obstoj.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču