Osamljeni nismo samo zaradi odsotnosti partnerja, človek je lahko osamljen tudi v množici, na delovnem mestu. Osamljen si lahko tudi z osebo ob sebi. Ali pa si v zvezi, ker se bojiš biti sam. Osamljenost je vseprisotna pereča težava, a ne bi smela biti.
Zakaj so sposobne ženske same?
Pri ugotavljanju vzrokov, zakaj so ženske osamljene, se lahko opremo na demografske podatke, in sicer je žensk več kot moških. Toda ne gre za neposredno povezavo. Poudariti je treba, da osamljenost ni odvisna od odsotnosti ljudi okrog nas, temveč je povezana z našim nezanimanjem v nas samih. To se kaže že v otroštvu, kako je otrok vzgojen. En otrok se lahko zaposli sam, riše, sestavlja, nekaj počne, drug pa stalno teče za mamo in išče njeno pozornost, ker mu je brez nje dolgčas. Iz takega otroka kasneje postane ženska, ki ne more biti sama na koncertu, v baru, na dopustu. In že s tem si ustvari okvire osamljenosti, izgublja priložnosti za pridobivanje partnerja. Zaradi takšnih otroških vzorcev, prizadevanj tudi mlade, privlačne, pametne in uspešne ženske ostanejo same.
Njihova osamljenost ni nastala zaradi pretiranih zahtev glede bodočega partnerja, ampak zaradi strahu biti sama, biti izpostavljena okolju, kar s časom preraste v strah glede ustvarjanja odnosa, zbliževanja, seksa. Vse njene izjave, da so vsi moški pomanjkljivi, sama iščem idealnega, so le opravičevanje tega strahu.
Idealni moški ne obstaja, in če si mlada ženska ne zna najti partnerja, težava ni v moškem, ampak v njej. Sodobna mlada ženska mora iskati ljubezen, ne pa potencialnega moža. Toda prej mora imeti potrebo ljubiti, ker bo le tako našla moškega, ki jo bo tudi ljubil.
Kompromis med ljubeznijo, zvezo in svobodo
Ljubezen kot pogoj za izbiro partnerja prvič srečamo v srednjem veku v zgodbi o Romeu in Juliji. Še danes vsi iščemo ljubezen, človek ni nikoli rad sam, saj je socialno bitje. Končno smo prišli do točke, ko lahko svobodno izbiramo partnerja/ko. To je čudovita pravica, ki pa ima notranji konflikt z zakonom kot ustanovo, ki še vedno skrbi za demografijo in zahteva, da je vse po pravilih, celo zakonih. Zakonska zveza je socialna struktura, čustvo pa je nekaj osebnega, lahko ljubiš ali ne. Sodobne ženske in moški si želijo predvsem ljubezni, zato so tako razširjena zunajzakonska razmerja. Taka zveza zahteva manj formalnosti in daje večji občutek svobode. Zakonska zveza v tem smislu, kljub prisotnosti ljubezni, omejuje zakonca.
Sama ljubezen je svet čustev in ni nujno stabilna. Če ocenimo vse okoliščine, postane razumljivo, da se sodobne ženske in moški bojijo omejevanja svobode, poskušajo poiskati kompromis med ljubeznijo, zvezo in svobodo. To lahko pomeni, da odnosi večine sodobnih žensk in moških vsebujejo nestabilnost in določene nevrotske poteze. Če nevrotična oseba dobi nevrotičnega partnerja, hitreje pride do konflikta. To pa tudi pogosto pelje k ločitvi in osamljenosti.
Tudi če si mlada ženska najde partnerja in ustvari zvezo, lahko ta kljub prisotnosti ljubezni razpade zaradi nestabilnih odnosov z ene ali obeh strani. Zato je zelo pomembno vprašanje, kako dobiti partnerja s stabilno psiho, sposobnega za ljubezen. Predvsem mora biti ženska stabilna, torej sposobna za stabilno ljubezen. Ženska, ki je v otroštvu doživela veliko ljubezni, želi biti ljubljena in je tudi sama sposobna dajati ljubezen najprej partnerju in kasneje tudi otrokom. Nasprotno pa ženska, ki ni bila deležna ljubezni v otroštvu in je trpela zaradi konfliktov v družini, na primer zaradi očetove posesivnosti, ima iz otroštva vključenih v čustvo ljubezni veliko negativnih dejavnikov. Zato se je njen občutek ljubezni oblikoval nevrotsko, z vključenim trpljenjem, strahom in osamljenostjo. Odnos do partnerja je pogosto povezan z odnosom do očeta. Njena ljubezen do očeta je bila prepletena z borbo proti očetovi posesivnosti, s trpljenjem. Bolj ko oseba trpi, tem več ljubezni čuti. Zato si nevrotična ženska podzavestno izbira partnerja, ki jo sili v trpljenje. Tak odnos je zelo vprašljiv in lahko vodi v ločitev in osamljenost. Nevroza je vse, kar je pretirano. Pretirano kričanje, nakupovanje, odvisnost od partnerja, pretirano ukvarjanje s kilogrami … Povezana je z iracionalnimi strahovi. Nevroza je ozdravljiva, a samo, če se človek želi spremeniti. Ne pomagajo niti družinske terapije, ker če se človek noče spremeniti, ne moremo spremeniti odnosa.
Zakaj ženske trpijo?
Prava ljubezen naj bi bila zgodba o sreči, in ne o trpljenju. Na žalost pa marsikatera ženska že iz otroštva zaradi nesrečnih odnosov svojih staršev sploh ne ve, da so odnosi lahko drugačni, prijetni, brez trpljenja in osamljenosti. Če ima ženska v partnerskem odnosu težave in večkrat dobi napačnega partnerja ali pa ga sploh ne more dobiti, mora obvezno poiskati vzrok v svoji primarni družini. Odnos mora preanalizirati v svoji primarni družini s pozicije odrasle osebe, razumeti mora, da ne ravna s svojim življenjem in s partnerjem stabilno in odraslo, ampak nevrotsko in pomanjkljivo.
Ljubezen se začne z zaljubljenostjo. Glavna zanka je, da se še vedno lahko zaljubiš v napačnega. Da ženska dobi nevrotičnega partnerja ter s tem težave in osamljenost. Ženska, ki je bila v otroštvu deležna veliko ljubezni, bo že na začetku začutila, da je z moškim nekaj narobe, da se obnaša nevrotsko, in ga bo zato takoj zapustila. Ženska mora biti sama stabilna in brez nevrotskih potez ter na začetku dobro preučiti bodočega partnerja. Le tako se bo izognila problematičnemu partnerju. Vsekakor pa mora ženska naprej razčistiti težave pri sebi. Ženska ne sme izgubljati časa, mora biti pametna in zelo varčna s časom.
Kje poiskati moškega?
Kjerkoli: na ulici, v trgovini, na kavi, povsod. Predvsem ga mora ženska biti pripravljena poiskati. Ženska si mora želeti ljubezni, moškemu z nasmehom, pogledom dovoliti, da se ji približa. Moški se ženski približajo le, če jim to s pogledom odobri. To imajo v sebi že iz otroštva, naj jih je mati odobravala ali ne. Moški, ki je pravilno vzgojen, pristopi le k ženski, ki se mu nasmehne, pogleda v oči. Slabo vzgojeni nevrotični moški pa silijo s svojo družbo k ženski tudi, če niso zaželeni. Tak nevrotičen odnos nikamor ne pelje.
Poročeni moški
Upanje, da bo moški pustil svojo družino zaradi nove zveze, je praktično ničelno, je le izguba časa, ki pelje v osamljenost. Če pa se bo stabilna ženska slučajno zaljubila v poročenega moškega, mu bo dejala: »Rada te imam. Če se boš res odločil, da se ločiš, me pokliči, toda ne zavlačuj, ker te ne bom predolgo čakala.«
Lahko pa se zgodi, da ženska najde pravega partnerja, je vanj zaljubljena, toda nekaj ji v njegovem odnosu vseeno ni všeč. V takem primeru mu mora čim prej jasno povedati, kar jo moti. Če jo presliši in ničesar ne spremeni, se mora od njega posloviti, ker je ne ljubi, sicer bo situacija vodila v težave in osamljenost. Če se bo ženska odločila, da to ni tako moteče, in bo po premisleku to situacijo sprejela, bo to lahko tudi veljalo, čeprav je že vprašljivo, ali je taka odločitev dobro pretehtana. Psihično stabilna ženska pa se nikoli ne sme večkrat pogajati o spremembah nezaželenih situacij. Sicer bo le trpela in postala osamljena žrtev. Taka situacija jo bo peljala samo v bolezen.
Ženska, ki je našla pravega partnerja in si želi z njim živeti, on pa to ves čas odlaga, mora oditi. Poiskati mora drugega partnerja, ker s prvim samo izgublja čas.
V vsakem primeru mora biti na prvem mestu ljubezen. Izrazita potreba po zakonski zvezi in po partnerju je v bistvu povečan občutek osamljenosti. V takem primeru lahko pride do napačne izbire partnerja, ki ga ženska sprejema brezpogojno. Taka izbira lahko še bolj poslabša življenje, ker bo vseeno prišlo do osamljenosti, čeprav v dvoje.
Lahko pa se osamljena ženska boji približati moškemu, ki ji je všeč, ker se boji zavrnitve. Seveda je to nevrotičen pojav. Psihično stabilna ženska je sposobna povedati: »Jaz te ljubim.« Pomembno je, da je izrazila svoja čustva. Pozitiven ali negativen odgovora sta sekundarna, vse to je treba dostojanstveno sprejeti. Nevrotična ženska ni nikoli pripravljena sprejeti negativnega odgovora. Nastal bo velik psihološki problem, škandal, solze. Na žalost je nevrotičnih žensk, pa tudi moških, veliko, zato imamo toliko nesrečnih zgodb iz osebnega življenja in toliko osamljenosti.
Kako pa naj si pomaga osamljena nevrotična ženska?
Najprej si mora dopovedati, da vsi osebni problemi izhajajo iz primarne družine, torej so v njeni glavi kot nevroza. Ob tem ni krivcev, ker so se njeni starši trudili po svojih močeh, toda tudi sami so bili vzgojeni v nevrotskih družinah in niso bili sposobni zagotoviti svoji hčeri pravega, srečnega otroštva. Zato mora odrasla ženska reševati svoje težave za nazaj. Nevrozo mora obvladati sama ali pa s pomočjo terapevta. Ko bo taka ženska rešila svoje notranje težave, bo opazila, da potencialni, pozitivni partnerji obstajajo, da so pripravljeni na komunikacijo in jih je možno dobiti. Seveda obstaja tudi veliko nevrotičnih moških, ki ženski znajo zagreniti življenje. Toda če bo ženska razčistila s seboj, ne bo podlegla nevrotičnemu partnerju in se ga bo pravočasno znebila. To res ni enostavno, toda druge poti ni. Psihično stabilne ženske vedno izberejo sebe, ne pa nevrotičnega partnerja, tudi za ceno prenehanja navidezno zadovoljivega odnosa.
Najpogosteje pa se zgodi, da se ženska nima rada, zato je tudi moški nimajo radi. Torej, prvič, ženska se mora imeti rada, in drugič, mora biti pripravljena na komunikacijo z moškim in odprta za partnerski odnos. Če sama ne zna rešiti svojih problemov, ji lahko pomaga strokovnjak.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec