Walter Isaacson o enem največjih genijev vseh časov Leonardu iz toskanske vasice Vinci!

Leonardo da Vinci je bil v Firencah že uveljavljen slikar, ko je pri milanskem vladarju zaprosil za službo. Takrat je že napolnil svoje prelomno trideseto leto. V slavnem pismu, ki je bilo le eno od mnogih pisnih zapuščin, ki jih je dobrih pet stoletij kasneje za potrebe nove izjemne biografije prebral in analiziral Walter Isaacson, naj bi v prvih desetih odstavkih Leonardo opeval svoje inženirske sposobnosti, šele v enajstem odstavku pa na koncu dodal, da je tudi slikar.

»Podobno zmorem tudi karkoli naslikati,« je zapisal.

In Leonardo da Vinci, ki ga danes poznamo po njegovih najslavnejših slikah vseh časov, Zadnja večerja in Mona Liza, je to brez dvoma znal.

Pa vendar je sebe ravno toliko kot slikarja videl kot znanstvenika in inženirja.

»Igrivo, a hkrati zagrizeno se je poglabljal v anatomijo, okamnine, ptice, srce, leteče stroje, optiko, botaniko, geologijo, vodne topove in orožje,« uvodoma beremo v fascinantni in zajetni biografiji avtorja uspešnic o Stevu Jobsu, Albertu Einsteinu in Benjaminu Franklinu.

»Res je bil genij. Imel je divjo domišljijo, bil je noro vedoželjen in ustvarjalen na številnih različnih področjih,« je v nadaljevanju jasen Isaacson, da bi takoj nato bralca biografije posvaril pred posebno nevarnostjo, ki izvira iz poimenovanja 'genij'. Slednje namreč rado napelje na misel, da gre za izjemnost, ki je nadčloveška. Od boga dana milost.

Isaacson v biografiji zato raje poudari naslednje: »Leonardova genialnost je bila povsem človeška, dosegel jo je z voljo in zavzetostjo. Ni bil kot od nebes obdarjen z vrhunskim umom, ki ga navadni smrtniki sploh ne moremo dojeti – kakor je to veljalo za Newtona in Einsteina. Komaj kaj se je šolal, le s težavo je bral latinsko in izvajal preproste računske operacije. Njegovo genialnost lahko razumemo, lahko se od nje tudi učimo. Temeljila je na sposobnostih, ki si jih vsakdo lahko z lastno voljo izostri, na primer na vedoželjnost in natančnem opazovanju. Njegova domišljija je bila tako vzdražljiva, da se je spogledovala z obronki fantastike, to pa lahko gojimo tudi sami pri sebi in spodbujamo pri otrocih.«

Leonardo da Vinci, ki danes velja za pravcati arhetip renesančnega človeka, je tako prav zaradi svoje nadpovprečne radovednosti in vedoželjnosti postal »... navdih vsem, ki verjamejo, da je 'neskončno delovanje narave', kakor je dejal, spleteno v celoto, polno čudovitih vzorcev. Kot najbolj ustvarjalni genij vseh časov je zlil umetnost in znanost ter nam zapustil veličastna dela, kot je Vitruvijec, moška figura s popolnimi proporci, vrisana v krog in kvadrat.«

To, kar je pri Leonardu najbolj zanimivo, pa je nenazadnje predvsem to, kako je njegova fantazija prežela vse, česar se je dotaknil: njegove gledališke produkcije, načrte za preusmeritev rek, idealna mesta, letalne stroje ter umetniška in inženirska udejstvovanja.

Avtor biografije priznava, da je Leonardovo dovzetnost za fantastiko sprva videl kot slabost, ki morda razkriva njegovo pomanjkanje discipline in marljivosti, zaradi česar nekaterih svojih del nikoli ni dokončal, sčasoma pa se je prepričal, da to drži zgolj v manjši meri.

»Vizija, ki ji ne sledi izvedba, je halucinacija,« tako med drugim piše in nadaljuje: »Sčasoma pa sem postal prepričan, da je bila njegova sposobnost, da razblini ločnico med stvarnostjo in fantazijo – podobno kot tehnika sfumata, s katero je zabrisal črte na sliki -, ključna za njegovo ustvarjalnost. Sposobnost brez domišljije je neplodna. Leonardo je vedel, kako združiti opazovanje in domišljijo, prav zato pa je bil tako vrhunski inovator.«

Isaacson, ki je na skoraj 600 straneh zajel fenomen Leonarda da Vincija, se tudi zato knjige ni lotil pri njegovih slikah, temveč pri beležnicah.

»Menim, da se več kot 7200 strani zapiskov, risb in skic, ki so se bo nekakšnem čudežu ohranile do danes, najbolje razkriva njegov veličasten um. Papir je izjemno dober medij za ohranjanje informacij, saj je berljiv še po petsto letih, kar se z našimi današnjimi tviti najverjetneje ne bo zgodilo.«

5 fascinantnih dejstev

O življenju in delu Leonarda da Vincija

Iz biografije Walterja Isaacsona Leonardo da Vinci, ki je pred dnevi tudi v slovenščini izšla pri založbi Učila International, si v nadaljevanju izposojamo nekaj najbolj zanimivih dejstev, ki jih morda o genialnem umetniku, znanstveniku in inovatorju, ki je živel daleč pred svojim časom, doslej še niste vedeli. Še veliko več njih pa si boste ob priliki lahko prebrali v fascinantni novi Isaacsonovi biografiji o Leonardu da Vinciju.

1. da Vinci

Leonarda da Vincija včasih napačno imenujemo 'da Vinci', kakor da bi bil to njegov priimek. V resnici gre namreč za opisni pridevek, ki pomeni 'iz Vincija' ali povedano bolj natančno: Leonardov praprapraded Michele je na začetku 14. stoletja uradoval v toskanski vasici Vinci, ki se nahaja okoli 27 kilometrov od Firenc, pridevek pa se je nato ohranil v naslednje generacije.

Walter Isaacson se tej klasični in precej razširjeni napaki vendarle ne posveča z veliko nepotrebne drame. Dejstvo namreč je, da so v času Leonardovega življenja Italijani vse pogosteje uradno uporabljali in registrirali dedne priimke, mnogi priimki pa so izhajali iz družinskega rodnega kraja – npr. Genovese in DiCaprio.

»Tako Leonardo kot njegov oče Piero sta imenu pogosto pridajala 'da Vinci'. Ko se je Leonardo priselil v Milano, ga je njegov prijatelj, dvorni pesnik Bernardo Bellicioni, v pismih naslavljal kot 'Firenčan Leonardo Vinci'.«

2. nezakonski sin

Leonardo se je rodil kot nezakonski otrok mami Caterini in očetu Pieru da Vinciju v času, ko nezakonsko rojstvo ni bilo nekaj sramotnega, za Leonarda pa je bilo morda (kot se je izkazalo kasneje) celo dobrodošlo, saj bi sicer kaj lahko končal v profesiji svojega očeta, ki je bil notar.

»Nekateri bolj svobodomiselni mladi fantje so zaradi svojega nezakonskega stanu imeli možnost, da so bili ustvarjalni v času, ko je družba ustvarjalnost vse bolj nagrajevala. Med pesniki, slikarji in rokodelci, ki so se rodili zunaj zakona, so bili na primer Petrarka, Boccaccio, Lorenzo Ghiberti, Filippo Lippi, njegov sin Filipino, Leon Batista Albrti in seveda Leonardo.«

A čeravno so bili 'pankrti' takrat videni kot del družine, pa njihov položaj vendarle ni bil povsem jasno določen. Nekateri izmed njih so zato lažje postali podjetnejši, spet drugi pa so bili v to prisiljeni.

Ker je bil Leonardo nezakonski sin, ga tudi niso poslali v eno od šol, kjer so vzgajali bodoče profesionalce in trgovce poučevali klasične jezike in humanistične vede, zato pa je Leonardo postal samouk in tako uspel ohraniti tako dragoceno svobodomiselnost.

3. levičar z zrcalno pisavo

Leonardo je bil levičar in je pisal z desne proti levi, pri čemer je obračal tudi črke. Njegove zapise je bilo tako mogoče brati zgolj z zrcalom.

»Pisal je tako, ker je lahko levo roko pomikal naprej, ne da bi pri tem razmazal črnilo. Takšno pisanje ni bilo povsem neobičajno. Ko je Leonardov prijatelj, matematik Luca Pacioli, opisoval njegovo zrcalno pisavo, je poudaril, da so tako pisali tudi nekateri drugi levičarji. V priljubljeni knjigi o kaligrafiji iz 15. stoletja celo piše, kako naj levičarji najbolje izvajajo lettero mancino ali zrcalno pisavo.«

Leonardovo levičarstvo je vplivalo tudi na njegovo risanje. Tudi risal je namreč z desne proti levi, da risbe ne bi razmazal. In medtem ko večina pri senčenju s črtkanjem riše črte od spodaj navzgor proti desni, je Leonardo senčil drugače. Začel je desno spodaj in vlekel črte levo navzgor.

4. prepovedana ljubezen

Leonarda so na podlagi anonimne prijave aprila leta 1476, ko je bila star 24 let, obtožili sodomije s prostitutom. Primer so kasneje zavrgli, ker se javno ni izpostavila nobena priča, zasluge za odstop od pregona pa gre pripisati tudi dobrim zvezam družine enega od četverice, proti kateri je bila anonimna prijava naperjena in med katerimi je bil tudi mladi Leonardo.

Trideset let pozneje je Leonardo zagrenjeno zapisal v eno od svojih beležnic: »Ko sem napravil Jezusa kot otroka, ste me vtaknili v ječo, če pa ga zdaj pokažem kot odraslega, me boste še huje kaznovali.«

Poznavalci Leonardovega življenja sumijo, da se zapis nanaša prav na obsodbe iz leta 1476, saj verjamejo, da mu je za upodobitev mladega Jezusa poziral prav sedemnajstletni prestopnik Jacop Saltarelli, ki naj bi delal v bližnji zlatarni. A kakorkoli že, dejstvo je, da se je Leonardo takrat zagotovo počutil močno zapuščenega: »Kot sem ti že povedal, sem brez prijateljev,« naj bi zapisal na list in na hrbtni strani dopisal: »Če ni ljubezen, kaj pa sploh je?«

Sicer pa homoseksualnost navkljub nje kaznivosti v umetniških krogih Firenc ni bila nekaj neobičajnega.

Leonarda so brez dvoma privlačili moški, česar ni skrival, tega vendarle ni tudi razglašal. Kasneje naj bi z njim delilo atelje še veliko lepih mladih moških.

5. Mona Liza

Leonardova najbolj slavna slika Mona Liza je nastajala tekom mnogih let. Na njej je začel delati leta 1503 v Firencah in jo leta 1506 s seboj odnesel nazaj v Milano, kjer je nato še vedno ni dokončal. S seboj jo je imel tudi za časa tri leta bivanja v Rimu in jo kasneje odnesel celo v Francijo. Vse do leta 1517 je sliki dodajal drobne poteze in tanke plasti barve. Ko je umrl, je bila pri njem v ateljeju.

»... slika je postala veliko več, kot le portret trgovčeve žene, in zagotovo tudi več kot le naročeno delo. Leonardo jo je že prav kmalu, morda celo od vsega začetka, slikal kot univerzalno delo zase in za vso večnost, ne pa za Francesca del Gioconda. Slike ni nikoli predal, sklepajoč po bančnih zapiskih pa tudi denarja zanjo ni nikoli prejel. Imel jo je s seboj v Firencah, Milanu, Rimu in Franciji vse do smrti šestnajst let po tem, ko jo je začel slikati. V tem obdobju je dodajal sloj za slojem drobnih potez ter jo izpopolnjeval in jo prepojil z novimi globinami razumevanja ljudi in narave. Dognal je kaj novega, dobil nov navdih in že se je s čopičem spet nežno dotaknil slike. Tako kot so se v njegovi notranjosti na vsakem koraku njegove življenjske poti nabirale nove plasti spoznanj, tako je nalagal plasti tudi na Mono Lizo.«

Skrivnostna privlačnost Mona Lize pa se začne že s pripravo lesene table, na katero jo je Leonardo naslikal. Namesto z običajno mešanico jo je Leonardo namreč premazal s slojem svinčevega belila, ki je nato odbijalo svetlobo tako, da se je ta najprej prebila do podlage, nato pa odsevala nazaj skozi plasti nanesene barve.

»Njena lica in smehljaj je oblikoval z nežnimi prehodi odtenkov, ki jih prekrivajo prosojne plasti, podoba pa se zato spreminja glede na svetlobo, ki pada nanjo, in kot, pod katerimi jo gledamo. Slika pred našimi očmi oživi.«

Priporočamo!

Leonardo da Vinci – Walter Isaacson

Leonardo je bil nesporni genij, bil pa je še veliko več: bil je poosebljenost univerzalnega uma, ki je želel razumeti celotno stvarstvo, vključno z našim mestom v njem.

Walter Isaacson, avtor priznanih uspešnic o Stevu Jobsu, Albertu Einsteinu in Benjaminu Franklinu, nam z novim odličnim življenjepisom pričara živega Leonarda da Vincija.

Na osnovi tisočih strani iz Leonardovih izjemnih beležnic ter novih odkritij o njegovem življenju in delu preplete njegovo umetniško in znanstveno ustvarjalnost v živo pripoved. Prikaže nam, da Leonardova genialnost sloni na sposobnostih, ki jih lahko gojimo tudi sami, na primer nenasitni vedoželjnosti, skrbnem opazovanju in igrivi domišljiji, ki že meji na fantazijo.

Leonardo nam je zapustil najznamenitejši sliki vseh časov – Zadnjo večerjo in Mono Lizo –, vendar je sebe videl prav toliko kot znanstvenika in inženirja kot umetnika. Strastno, včasih že kar obsedeno se je poglabljal v inovativno preučevanje anatomije, okamnin, ptic, srca, letečih strojev, botanike, geologije in orožja. V zgodovino se je zapisal kot najustvarjalnejši genij vseh časov prav zato, ker je bil sposoben stati na križišču umetnosti in znanosti, tako kot Vitruvijec na njegovi znameniti risbi.

Leonardovo živo zanimanje za tako različna področja in dejavnosti je krmilo njegovo ustvarjalnost, svoje pa je prispevala tudi njegova svojevrstna in neprilagojena narava. Bil je nezakonski otrok, bil je gej, vegetarijanec, levičar. Zlahka se je s čim zamotil ali se pustil premotiti, včasih je bil naravnost krivoverski. Njegovo življenje nam je lahko v opomin, da ne smemo le sprejemati uveljavljenih resnic, temveč moramo biti pripravljeni o njih tudi podvomiti. In prav takšen odnos do sveta bi morali predati tudi svojim otrokom: zaupajte domišljiji in kot nadarjeni uporniki razmišljajte drugače.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord