Yuval Noah Harari se v Homo Deus ozira v prihodnost, ki ne bo nujno takšna, kot smo upali!

Yuval Noah Harari se v Homo Deus ozira v prihodnost, ki ne bo nujno takšna, kot smo upali! (foto: profimedia) profimedia
2. 8. 2017

Genijalni profesor zgodovine Yuval Noah Harari, ki se je rodil v Izraelu in doktoriral na Oxfordu, je nazaj. Z novo knjigo, ki vas bo šokirala in streznila, hkrati pa tudi osupljala in zabavala.

Potem ko se je v svoji mega knjižni uspešnici Sapiens: kratka zgodovina človeštva oziral v relativno kratko zgodovino človeštva in prizemljil našo domišljavo egocentričnost, zaradi katere rado pozabljamo, da imamo korenine v živalskem svetu in da se od drugih živali v resnici sploh ne razlikujemo tako zelo, pa se njegova nova knjiga Homo deus: kratka zgodovina prihodnosti poigrava z možnimi scenariji naše skorajšnje prihodnosti.

V svojih mojstrskih preigravanjih možnih konceptov že minulega ali še prihajajočega si seveda tudi tokrat ni dovolil lažne sentimentalnosti. Zato se na milijone Sapiensov, katerih predniki so se iz afriških savan pred več deset tisoč leti razvili v nekaj, kar jih bo v 21. stoletju zelo verjetno poslalo kar na 'smetišče zgodovine', ob branju njegove kratke zgodovine prihodnosti že ta hip sprašuje, ali prihodnost zanje sploh še obstaja. In če obstaja, kakšna bo? Ali povedano drugače, tako kot v knjigi piše neprekosljivi Harari: »Internet vseh stvari bo mogoče kmalu ustvaril tako velike in deroče tokove podatkov, da jih ne bodo zmogli obvladati niti izboljšani človeški algoritmi. Ko so avtomobili zamenjali konjsko vprego, konj nismo izboljšali – upokojili smo jih. Morda je čas, da enako naredimo s homo sapiensom.«

Povsem razgaljeni homo sapiens!

Če je bil človek še v 18. stoletju kot nekakšna črna skrinjica, katerega skrivni nagibi so brezumno kravžljali možgane takratnih znanstvenikov, pa se današnjim strokovnjakom le malokaj človeškega še zdi zares enigma. In če so takrat še nepreklicno verjeti, da je to, da je človek sposoben do smrti zabosti drugega človeka, zgolj in samo stvar njegove odločitve, s tem pa izvajanja njegove svobodne volje, zaradi česar je seveda prav, da za to tudi odgovarja, pa nam znajo sodobni genetiki in izvedenci za možgane postreči z veliko bolj natančnimi odgovori. Še več. Tiste elektromagnetične možganske procese, ki se lahko končajo z umorom in so bodisi vnaprej določeni ali naključni ali kombinacija obojega, so sposobni celo meriti in slikati. In če kaj, je danes bolj kot kadarkoli jasno, da odločitve, ki jih oblikujemo z verižno reakcijo biokemičnih dogodkov, še zdaleč niso tako svobodne, kot smo nekoč verjeli.

»Zadnji žebelj v krsto svobode je zabila teorija evolucije,« je v knjigi kruto jasen Harari, ki z isto neposrednostjo nadaljuje: »Tako kot se evolucija ne strinja z večno dušo, ne podpira niti ideje o svobodni volji. Če so namreč ljudje svobodni, kako jih je potem lahko oblikovala naravna izbira? Po teoriji evolucije so vse izbire, ki jih sprejmejo živali – o svojem življenjskem okolju, hrani in partnerjih -, izraz njihove genske zasnove

Naj nam je povedano všeč ali ne, dejstvo je, da smo v svojem obstoju in ustroju veliko bolj determinirani, kot bi si to morda želeli. In enako 'svetle' so tudi vse variacije prihodnosti, ki nam jih pred našim nosom - navkljub izjemnemu tehnološkemu napredku (morda pa prav zaradi njega) - jasno izriše Harari.

angelina joliePo eni od njegovih videnj naše skorajšnje prihodnosti bi zaradi hitro napredujoče genske tehnologije lahko že jutri izgubili vsakršne iluzije o tem, da smo svobodno se odločajoči posamezniki. Angelina Jolie je leta 2013, ko je v časopisu New York Times objavila članek o tem, zakaj se je po genski preiskavi, ki je potrdila nevarno mutacijo gena BRCA1 in z njo 87-odstotno možnost za razvoj raka na dojki, odločila za dvojno mastektomijo, je ta mit v javnosti nehote že načela.

Čeprav Angelina Jolie takrat še ni zares imela raka, se je na podlagi izvidov odločila, da bo strašno bolezen prehitela in si dala odstraniti obe dojki. To težko in usodno odločitev pa je sprejela tako, da je namesto svojim občutkom, ki so ji morda govorili, da je vse v najlepšem redu, prisluhnila svojim genom, ki so jasno kazali, da se v njenem telesu skriva tempirana bomba. Pri tem seveda ni povsem vseeno, da je odločitev sprejela Angelina Jolie in ne neka druga ženska.

»Če bi novico o enaki genski mutaciji povedali ženski z drugačnim značajem, se morda ne bi odločila za mastektomijo. Toda – in tu vstopamo v območje somraka – kaj, če bi druga ženska izvedela, da sta v njenem genomu nevarna mutacija gena BRCA1 in mutacija (namišljenega) gena ABCD3, ki hromi predel možganov, ki je odgovoren za presojanje verjetnosti, zaradi česar ljudje podcenjujejo nevarnost? Kaj, če bi statistik tej ženski povedal, da so njena mati, babica in še drugi sorodniki umrli mladi, ker so podcenjevali različna zdravstvena tveganja in niso previdnostno ukrepali?«

Ker so genetska testiranja, na podlagi katerega je Angelina Jolie sprejela svojo takratna odločitev, zaenkrat še precej draga, si nas večina morda le težko predstavlja, da bi na podlagi tovrstnih informacij sprejemali pomembne odločitve o svojem zdravju. Pa vendar ni daleč čas, ko bodo praktično vse o nas vedeli tudi algoritmi, ki so že ta hip v uporabi.

Vsevedni Google in radovedni Facebook!

Tehnološki giganti so že danes dovolj močni in vseprisotni, da bi med drugim lahko skoraj hipno zaznali epidemijo gripe praktično kjerkoli na svetu: »Če bi Googlu dovolili brati našo e-pošto in spremljati naše dejavnosti, bi nas na prihajajočo epidemijo opozoril prej, kot bi jo opazile tradicionalne zdravstvene službe.«

Medtem ko tradicionalne zdravstvene službe podatke zbirajo mukoma, postopno in s precejšnjimi časovnimi zamiki – med drugim tudi zaradi odlašanja pacientov, ki običajno potrebujejo nekaj ur ali celo dan ali dva, da se zaradi ustreznih simptomov oglasijo pri svojih zdravnikov, bi Google takšno epidemijo lahko zaznal v borih nekaj minutah. Dovolj bi bilo, da bi spremljal izbor besed v spletni pošti in na iskalniku, ki jih na opazovani lokaciji uporablja tamkajšnje prebivalstvo, da bi zazvonil rdeči alarm. Googlu skratka ni potrebno čakati, da gre Mary iz Londona k svojemu zdravniku, da bi mu tam potarnala zaradi glavobola, vročine, slabosti in kihanja, temveč bi taiste simptome že lahko zaznal, ko bi Mary poslala sodelavki e-pošto, v kateri bi ji napisala, da jo boli glava, a da bo vseeno prišla v pisarno. Googlu bi bilo dovolj že to. Najprej pa bi mu morala Mary seveda dovoliti, da bi 'bral' njeno pošto.

»Če povežemo vse pike ter Googlu in njegovim tekmecem omogočimo neoviran dostop do naših biometričnih naprav, slik DNK in zdravstvenih kartonov, bomo dobili zdravstveno službo, ki bo vsevedna ter nam bo pomagala v boju proti epidemijam, hkrati pa nas bo varovala pred rakom, srčnimi napadi in alzheimerjevo boleznijo. Zamislite si sistem, ki bi, tako kot poje skupina Police, opazoval vsak vaš vdih, gib in zvezo, ki jo prekinete – sistem, ki nadzoruje vaš bančni račun, srčni utrip, raven krvnega sladkorja in spolne podvige. Vsekakor bi vas poznal bolje, kakor poznate sami sebe,« vas bo s priliko Velikega brata, ki ga resnici na ljubo skorajda že živimo, izdatno splašil Harari.

Pa si predstavljate, da bi vam tako vseveden Google nekoč morda svetoval ne le, kateri film si ogledati, kam iti na počitnice, kaj študirati in za katero službo se odločiti, temveč tudi, s kom se poročiti?

Četudi ste na tem mestu morda pričeli mrzlično odkimavati z glavo, si vendarle za hip predstavljajte, da vam sredi vaše dileme, ko se ne morete odločiti med Janezom in Jožetom, Google svetuje takole:

  • Poznam te od rojstva. Prebral sem vso tvojo e-pošto, posnel vse tvoje telefonske klice. Vem, katere filme imaš najraje, poznam tvojo DNK in vso zgodovino tvojih srčnih zadev. Imam natančne podatke o vseh tvojih zmenkih. Če hočeš, ti lahko za vsako sekundo prikažem diagrame tvojega srčnega utripa, krvnega tlaka in sladkorja v krvi, ko si bila na zmenku z Janezom ali Jožetom. Po potrebi ti lahko pokažem tudi točno matematično oceno vsakega spolnega srečanja z njima. Seveda ju poznam enako dobro kakor tebe. Glede na vse te podatke, moje sijajne algoritme in statistične podatke o milijonih razmerij, zbrane v več desetletjih, ti svetujem, da izbereš Janeza, saj je verjetnost, da boš z njim bolj zadovoljna na dolgi rok, 87-odstotna. Pravzaprav te poznam tako dobro, da vem tudi, da ti ta odgovor ni všeč. Jože je veliko čednejši od Janeza, in ker videzu pripisuješ prevelik pomen, si si na skrivaj želela, da bi rekel Jože.

Si predstavljate?

In v bližnji prihodnosti si lahko 'obetamo' prav to. A če se morda kdo izmed nas veseli takšnih 'svetovanj', pa je marsikoga tudi zaskrbelo, da je čas, ko bomo morali povsem opustiti naša prijetna, malodane otroška sanjarjenja o tem, da smo svobodno odločajoča se bitja, nepreklicno tukaj. Vse tiste izmišljene zgodbe narativnega jaza bo zamenjala realnost zavedanja, da smo vsi zgolj sestavni del ene same velikanske svetovne mreže (ali kar matrice).

svet

Vas je zdaj že zamikalo, da bi se pridružili tistim, ki si na vse kriplje prizadevajo omejiti izjemno moč googlove korporacije? Vaša prizadevanja bi znala biti zaman. Problem namreč ni zgolj Google, ampak tudi njegovi številni tekmeci, prav tako pa je prihodnost, ki jo v svoji knjigi tako plastično orisuje Harari, praktično že tukaj: »Izsledki nedavne raziskave, ki jo je naročil Googlov največji sovražnik, Facebook, so pokazali, da Facebookov algoritem že zdaj bolje presodi človekovo naravo in značaj kot njegovi prijatelji, starši in partner.«

Če se ob tem sprašujete, kako jim je uspelo, naj povemo le, da zlahka! Ljudje jim vse o sebi (svojih željah in hrepenenjih) povemo tako, da pridno všečkamo, delimo, iščemo, pišemo in komentiramo, njihovi hitro samoučeči se algoritmi pa naše aktivnosti le še beležijo, zbirajo in analizirajo.

In Harari bi seveda ne bil Harari, če bi v svojih samoizpraševanjih na dano temo ne šel še nekoliko dlje: »Ko bodo Google, Facebook in drugi algoritmi postali vsevedni preroki, se bodo morda razvili v deležnike in na koncu v vladarje.«

Srhljiva misel, ni res?

digital

Skoraj tako srhljiva kot tista, da človeštvo prihodnosti skorajda neizogibno čaka usoda razdelitve na več kast, med katerimi bodo nekateri ljudje pripadali skupini priviligirane elite nadgrajenih nadljudi, vsi ostali pa bomo postali le del nekakšne pogrešljive in manjvredne amorfne mase.

A več o slednjem si dovolite raje prebrati kar v knjigi.

Priporočamo!

Homo Deus - Kratka zgodovina prihodnosti

Harari Homo DeusYuval Noah Harari, avtor svetovne in slovenske uspešnice Sapiens: kratka zgodovina človeštva, v svoji novi knjigi Homo Deus: kratka prihodnost človeštva enako izvirno, angažirano in provokativno usmerja pogled v bližnjo prihodnost sveta.

Ljudje smo v preteklih stoletjih v veliki meri ukrotili lakoto, epidemije in vojne. Prvič v zgodovini več ljudi umre od starosti kakor od nalezljivih bolezni in število smrti zaradi samomora je večje od skupnega števila žrtev vojn, teroristov in zločincev. Na začetku 21. stoletja je večja verjetnost, da človek umre zaradi prenajedanja kot zaradi stradanja. Zato se človeštvo lahko začne ozirati za novimi obzorji. Če bomo svoje glavne rablje res kmalu ukrotili, kaj jih bo zamenjalo na vrhu dnevnega reda? To vprašanje je še bolj pereče zaradi novih sposobnosti, ki nam jih ponujata biološka in informacijska tehnologija. Kaj bomo počeli z vso to močjo?

  • "Knjiga Homo deus vas bo šokirala in hkrati zabavala. Predvsem pa vam bo dala misliti zunaj ustavljenih okvirov" - Daniel Kahneman
  • "To je zelo inteligentna knjiga, polna bistrih uvidov" - The Guardian

Priporočamo