Z dijaško skupino Iskrica o stereotipizaciji mladih

Skupina Iskrica na svoje dogodke povabi starejše in z določeno tematiko seznanjene ljudi, ob pomoči katerih kritično naslavlja širok spekter aktualnih tematik, med katere spadajo predvsem družbenoaktualne teme, problematike spolov, okoljski problemi in potrošništvo. Tokratni dogodek v Kinodvorovi kavarni v Ljubljani je bil po projekciji filma Druga stran upanja (Toivon tuolla puolen 2017, Aki Kaurismäki) napolnjen z ljudmi, ki so prišli poslušat pogovor o begunski problematiki v navezavi na film z glasbenikom, aktivistom in kolumnistom N'Tokom. Vodili sta ga Isabella Menart in Tara Dekleva, članici skupine Iskrica.

Znanja o aktualnih temah v šoli ni

»S skupino se želimo dotakniti predvsem družbenoaktualnih tem, ki niso pokrite s šolskim kurikulumom. V šoli je zelo odvisno od profesorjeve dobre volje, koliko bo šel v aktualizacijo stvari. Pri večini predmetov se da učno snov navezati na aktualne dogodke, vendar se profesorji temu načeloma močno izogibajo, ker naj bi bila šola apolitična. Zato želimo te teme izpostaviti sami, saj se nam zdi, da so nam le površinsko znane in bi jih bilo treba bolj poglobljeno predstaviti,« je njihov cilj in željo po znanju, kaj se dogaja po svetu okoli njih zdaj in zakaj, pojasnila Tara, Isabella pa je dodala: »Naše glavno občinstvo so mladi. Ker znanja o aktualnih temah v šoli ne dobimo, se najdejo tisti, ki jih to res zanima, zato lahko pridejo na naša predavanja in se tam bolj izobrazijo.«

Mednje seveda sodijo tudi sami, saj se prav prek raziskovanja izbranih tem največ naučijo, njihovo zanimanje za tovrstne teme pa izhaja tudi iz drugih dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo. Isabella in Gala sodelujeta pri Novem dijaku, društvu slovenskih gimnazij, Reja in Isabella se ukvarjata z Model United Nations (akademska aktivnost, kjer se učenci lahko poučijo o diplomaciji, mednarodnih odnosih in Združenih narodih). Reja Debevec je tudi del debatnega kluba, Tara pa kot zunajšolsko dejavnost obiskuje plesne vaje hiphopa.

»Zanimajo nas predvsem določene liberalne teme in krivice, ki se dogajajo posameznikom v družbi,« je izbrano tematiko bolj konkretno predstavila Gala Alica Ostan Ožbolt. Rasizem v Ameriki, ideologije, ameriške volitve, feminizem, potrošništvo so bile teme, ki so jih do zdaj obravnavali na svojih predavanjih, pri filmskih večerih pa se bolj kot na pereče teme navezujejo na film sam. Takšen primer je bil film Ameriška ljubica (American Honey 2016, Andrea Arnold), kjer so se po projekciji v Kinodvoru z režiserko Kuklo Kesherović in sociologom ter profesorjem dr. Rastkom Močnikom pogovarjali o prihodnosti in neperspektivnosti mladih.

»Mislim, da nas v šolah še vedno zelo podcenjujejo. Če pogledamo, kakšne teme imamo v šolskem načrtu – pri vsakem jeziku se vedno ukvarjamo z družino, hobiji, prijatelji, prehrano, kot da je to vse, kar poznamo. Pri okoljevarstvu govorimo o tem, kako reciklirati – za v osnovno šolo,« je razložila Gala, ki je do tretjega letnika, tako kot Tara, hodila na gimnazijo Poljane, nato pa se je prešolala na mednarodni oddelek na Bežigradu predvsem zaradi drugačnega učnega sistema, ki temelji bolj na pisanju esejev ter povezovanju in razlagi konceptov, ne pa zgolj na pomnjenju podatkov.

Zakaj je večina mladih danes pasivnih?

Galino mnenje deli Isabella, namreč, zelo jo moti, da je to, kar od dijakov pričakujejo, veliko manj od tega, kar zares zmorejo: »Obstaja nekaj ljudi, ki se potem dodatno izobražujejo zaradi sebe in želijo izraziti mnenja, ki so morda bolj radikalna za šolo, drugi pa se skrijejo z zavedanjem, da jim ni treba izstopati, saj profesor pričakuje, da se pove le tisto, kar je napisano v učbeniku. Ko sem bila mlajša, je enako veljalo zame. Pri pouku nisem izražala bolj neustaljenih mnenj, zakaj pa bi?«

Da izražanje lastnega mnenja in širše kritično razmišljanje zunaj na pamet naučenih podatkov v šoli ne pride v poštev, je ugotovila tudi Tara, ki je pojasnila, da moraš že pri ocenjevanju esejev zelo ustrezati standardom: »Glavno je, da imaš obliko in nekaj splošnih fraz, če si že preveč angažiran, je nepotrebno in odveč ter ti to odsvetujejo, saj se ne bo dobro ocenilo.« Isabella je opisala primere, ko se je dogajalo, da so učitelji učenca, ki se je zelo poglobil v svojo temo, ker ga je zanimala, obtožili, da je nalogo ponaredil, saj je bilo za njihove standarde preveč dobro narejeno: »Postavljen je neki standard, in če ga kdo preseže, se ljudem zdi čud­no, takoj predvidevajo, da jim je morala pomagati odrasla oseba.«

Gala je prepričana, da imajo učitelji veliko manevrskega prostora za izvedbo dobrega pouka, vendar se zaveda, kaj bi se lahko zgodilo, če bi ga učitelji izkoristili: »Res je, da ga znajo hitro obtožiti vsiljevanja mnenj ali preveč liberalnega pristopa, če to poskušajo.« Tara je opazila, da pasivnost mladih ni več zgolj komentar, ampak že skoraj imperativ: »Ne samo: Mladi ste pasivni, ampak tudi: Bodite pasivni. Živite v trenutku, YOLO. Seveda je koristno, da nimaš mladih, ki bi si upali upreti sistemu.« Da je vlada najbolj varna, ko se nihče ne upira, je pripomnila Reja ter dodala, da je to najbolj udobno za vse: »Učiteljem se nič ne zgodi, ker ne odpirajo takih tem. Mi smo varno v svojem mehurčku, bog ne daj, da bi ta počil. Vse temelji na udobju in varnosti, iti ven je nevarno. Zato se tudi podcenjujejo mladi in kritizirajo, če stopijo malo ven. To se mi zdi velika sistemska napaka, in ne vem, kako bi se je rešilo. Naša skupina je naredila korak naprej.«

Čeprav ni lahko vplivati na njihovo generacijo, Reja meni, da lahko kot posameznik največ narediš tako, da jim poskušaš približati informacije. Namreč, dandanes pridobivamo ogromno informacij od vsepovsod, vendar pa se ravno do takih novic in podatkov, ki bi nas seznanili s kritičnim mišljenjem in družbenoaktualnimi dogodki, v plohi drugih informacij težko pride, saj jih šola ne ponuja, dijaki pa v prostem času te iniciative nimajo. »Lahko je biti nedejaven. Ker ti socialna omrežja in šola in vsi govorijo, da samo bodi vesel, in to je to,« je vpliv družbenih omrežij komentirala Tara.

Zanimanje je!

Udeležba na njihovih dogodkih je včasih večja, včasih manjša, vendar menijo, da jim je uspelo doseči kar lepo število dijakov. »Že če pogledamo všečke na Facebookovi strani, jih imamo čez 400, česar nismo pričakovale, seveda pa upamo, da se bo število še povečalo,« je njihov obseg opredelila Reja, Gala pa je dodala: »Osebno poznam pet ljudi, ki jih tovrstne teme nikoli niso zanimale, pa zdaj prihajajo na naše dogodke. Tudi če spremeniš enega, je to že nekaj.«

Težava ni v mladih, je prepričana Tara: »Se mi zdi, da razdiramo ta mit, da mladih ne zanimajo takšne teme. Bolj je problem v tem, da za to ni bilo ponudbe. Ko smo mi na mizo postavili ponudbo, se je povpraševanje pojavilo, kar je dokaz, da to mlade resnično zanima.« Na prejšnjem filmskem srečanju je Isabella opazila, da so osemdeset odstotkov tistih, ki so se po filmu sodelovali pri pogovoru, sestavljali mladi, kar jo je razveselilo, zdi se ji tudi, da se njihovih dogodkov na splošno prav radi udeležujejo.

»Že samo oglaševanje naših dogodkov po družbenih omrežjih in pomoč plakatov veliko pripomoreta k obisku, tako da se mi zdi, da če bi imeli mladi na voljo več skupin, kot je naša, ali pa če bi le mi še bolj razširili vest o naših dogodkih, bi bila udeležba še večja. Zdi se mi tudi, da si nekateri dijaki, ki jih to zanima, ne upajo priti na predavanja,« je Tarino tezo podprla Reja.

Da se dekleta ne motijo, menita tudi gost dogodka N'Toko in Živa Jurančič, ki v Kinodvoru skrbi za filmsko vzgojo za mlade. »Dogodek se mi je zdel super. Videl sem, da je veliko ljudi ostalo po filmu, kar pomeni, da zanimanje za pogovor o teh temah je. Dobro je, da so zmož­ni zbuditi interes, da ljudje ostanejo, se pogovarjajo in poslušajo. To je redka stvar,« je po končanem pogovoru na odru svoje vtise opisal N'Toko, Živa, odgovorna za sodelovanje med Iskrico in Kinodvorom, pa je dejala: »Zelo se ne strinjam s pogosto etiketo, da mladih nič ne zanima, da niso aktivni – jaz imam povsem drugačno izkušnjo, ki je daleč od tega. Odkar delam pri Kinotripu, opažam, da imajo ogromno idej in pokažejo veliko zavzetosti.«

Ko Živa najde film, ki je v kinu na rednem sporedu in za katerega misli, da bi Iskrico lahko zanimal, jim sporoči, oni pa se odločijo, ali jim film ustreza ali ne. Filmski program za mlade Kinotrip vključuje filmski klub, mednarod­ni filmski festival in dogodke med letom, kamor sodi tudi ta dogodek: »Ko delaš za neko ciljno skupino, je dobro, da delaš tudi z njo. Želeli smo se izogniti temu, da bi bili pokroviteljski, zato tudi skupaj oblikujemo program, da čim bolj ugodimo željam in zanimanju mladih, hkrati pa jim lahko zaradi našega področja dela mi ponudimo znanje in infrastrukturo ter tako nastane lepo sodelovanje.«

Prihodnosti pa se bojijo ...

Najožjo skupino, torej filmski klub, sestavlja 16 do 20 članov, starih od 14 do 18 let, mladih, ki prispevajo k nastanku in izvedbi festivala, pa je veliko več, saj se povezujejo s srednjimi šolami, mladi filmski ustvarjalci se lahko predstavijo s svojimi filmi, mladim novinarjem šolskih časopisov in radijskih postaj pa podelijo brezplačne akreditacije. »Za ustvarjanje filmskega festivala je pri mladih izjemno veliko zanimanja. Različni smo si in različna zanimanja imamo, tako da ko mladi dobijo priložnost, da ustvarjajo nekaj, kar je v njihovem interesu, je odziv zelo lep. Smo pa vsi včasih leni, vsi moramo včasih same sebe preganjati, tukaj ni razlike med nami,« je svoje izkušnje delila Živa. Letošnji filmski klub se odpre novembra, ko bodo začeli delati nov festival, ki bo svoja vrata odprl marca 2018. Spet se obetajo gosti iz tujine.

Ne glede na lastno zavzetost pa članice Iskrice priznavajo, da se prihodnosti bojijo. Gale je strah neperspektivne prihodnosti in tega, da zaradi družbenih ali ekoloških okoliščin v življenju ne bi mogla početi, kar si želi. Isabello je strah nasilnih odnosov med državami, saj jo glede na njen vpogled v zgodovinska razmerja med državami pred izbruhom vojne strašijo ponavljajoči se vzorci, Reja pa je pogledala z drugega zornega kota: »Mislim, da nas ni strah tega, kaj bi se zgodilo z nami kot s privilegiranimi Evropejkami, ampak nas je bolj strah tega, kar se bo zgodilo z vsemi drugimi glede na to, kaj se že dogaja. Vemo, da je lahko še huje.«

Po končani gimnaziji dekleta razmišljajo o različnih smereh študija, vsem pa je skupno, da si želijo oditi v tujino. »To se mi tudi zdi žalostno, da moram zapustiti svojo državo, da bom lahko na področju, ki me zanima, vsaj nekaj dosegla, imela neko boljše življenje. Vsi se zavedamo, da tukaj prihodnosti za nas ni,« je sklenila Isabella.

Trenutno Iskrico sestavlja šest članov, ki pri skupini aktivno delujejo, pridružujejo se jim tudi mlajši, starejši, bivši četrti letniki pa so z letošnjim letom odšli, nekateri so se z vstopom na faks pridružili študentski Iskri. Uradne razdelitve dela nimajo, vse počnejo samoiniciativno in vsakemu je dodeljeno toliko dela, kolikor ga lahko in si ga želi opraviti. Nenehno iščejo nove člane, letos si še posebej želijo pridobiti osebo, katere glavna funkcija bi bila objavljanje člankov na Facebook, saj je njihov cilj obveščati ljudi o dogajanju ne le na predavanjih, ampak tudi prek člankov v drugih medijih.

Besedilo: Patricija Fašalek // Fotografije: Shutterstock, Kristina Krajnc

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec