Z lesenimi smučmi lahko smučar izkusi neposredni stik z naravo

»Naše smuči so zanimive tistim ljubiteljem zime, ki si želijo neposrednega stika z naravo in jim ni do hitrostnega vijuganja na smučarskih strminah. To ni agresivno smučanje s čim več postanki na kuhanem vinu,« razlaga Sergeja Lebe Čaćić, direktorica Pohorskih žag, ki se je lotila oživitve tradicije lesenih smuči, kakršne so bile nekdaj prislonjene na steno vsake pohorske domačije. Že njen ded je imel na Pohorju žago in trgovino z lesom, tradicijo pa želi nadaljevati, hkrati pa tudi nadgraditi s kakovostnim izdelkom.

Idejo za smuči je dala civilna iniciativa Pobuda za Pohorje, neformalna skupina ljudi, ki jih druži to, da prebivajo na vrhu Pohorja in se tedensko dobivajo na klepetu. Takrat obvezno razglabljajo tudi o zeleni kopasti gmoti, skrajnem ostanku Alp v predsobi štajerske prestolnice. »Pohorje je karikatura vse Slovenije,« zmajuje z glavo Božidar Novak, eden od njenih članov. »Pred nekaj leti, ko je šel Športni center Pohorje v stečaj, smo se pogovarjali, kaj narediti. Hitro smo ugotovili, da se nič ne bo dalo, ker so Pohorci povsem samozadostni. Tako kot živijo, jim je super. Ne potrebujejo 2.000 novih ležišč, ne potrebujejo javne razsvetljave. Vsak, ki pride, je za njih problem. Potem smo tuhtali še naprej in je padla misel, da sneg bo na Pohorju vedno, pa smučalo se bo tu tudi vedno. In ko smo do Pohorcev prišli z idejo o oživitvi avtohtonih pohorskih smuči, se je naenkrat vse dalo.«

Na pohorske smuči je Novaka opozoril že pokojni olimpijec Leon Štukelj. »Razlagal mi je, kako so včasih smučali po kolovozih, ker ni bilo prog, opisoval mi je, kakšne so bile njihove smuči. Na podlagi njegovega pripovedovanja sem v arhivu našel načrte iz leta 1930, gre za pravo študijo!«

Tradicija smučanja na Pohorju

Smuči na Pohorju nimajo tako dolge tradicije kot tiste na Blokah, o katerih je Valvazor pisal že v 17. stoletju. Če je verjeti ustnemu izročilu, kot ga je leta 1955 popisala terenska raziskovalka Pokrajinskega muzeja Maribor Tončica Urbas, so Pohorci začeli smuči oz. skije, kot so jim rekli, uporabljati tam nekje sredi 19. stoletja, gotovo pa od leta 1886, ko je takratna avstrijska oblast poslala na smučarski tečaj prve poklicne gozdarje, med njimi tudi Pohorce. Ti so s seboj domov prinesli smuči in po njihovem vzoru so si jih iz surovo obtesanih plohov začeli izdelovati tudi kmečki fantje. Sprva so služile kot prometno sredstvo, saj so bile hitrejše od krpelj. Smučali so z eno palico, z navadnim kolom lesnike, ki so si ga urezali med potjo, uporabljali pa so jo na večjih strminah, da so z njo rajsali, zavirali. Na nekaterih predelih Pohorja so poznali smučanje z vrvico, ki je služila kot nekakšne vajeti, s katero so uravnavali smer vožnje. Zlasti te so služile tudi kot sredstvo za prevažanje raznoraznega tovora, če je bilo treba, so s smučmi na nižje ležeče pokopališče dostavili tudi mrliča.

Za vse mogoče poti, opravke in potrebe so smučali moški in ženske, desetletni otroci in 60-letni starčki. No, ženskam se edino ni zdelo dostojno, da bi se v kikli na skijah zapeljale k nedeljski maši.

Včasih je svoje izdelal vsak sam

Pohorci, od rojstva obdani z gozdom in lesom, so si nekdaj izdelovali smuči kar sami doma. Kljub temu se je znanje izdelave smuči do danes skoraj izgubilo. »Dve leti in pol smo iskali nekoga, ki bi znal še ročno izdelati smuči,« pripoveduje Novak. »Potem smo našli gospoda, ki je kot otrok gledal svojega očeta, kako je izdeloval smuči in z njim zdaj spet obujamo to tradicijo.«

Smuči, ki so jih do zdaj razvili, so na videz zelo preproste. Gladke, lesene, nič lakirane ali podmazane, v treh velikostih – model Leon za moške, Ilka za ženske in Luka za otroke. »Vem, da ni videti, vendar pa je v njih veliko znanja,« razlaga Sergeja Lebe Čaćić. »Naša prednost je, da se spoznamo na les. Vemo, kateri hlod kako urezati, da dobimo ustrezno desko. Vemo, da je najboljši jesen, da je bukev pretežka, čeprav so jo včasih največ uporabljali, ker jo je v izobilju. Ostale stvari se učimo.« Na primer, kako ukriviti smučko. Včasih so jih namakali v svež gnoj, mazali z ovčjim lojem, kuhali v svinjskem kotlu. »Mi jih kuhamo v vodi v tulcu, ki smo ga našli v zapuščeni pohorski delavnici.«

Pri izbiri vezi jim je pomagal Peter Šilec, ki se s smučmi ukvarja od mladih nog. »Stare vezi z usnjenimi jermeni se nam niso zdele ustrezne. Potem smo ene našli v Švici v muzeju, ampak smo želeli bolj sodobne,« pravi Sergeja. Nazadnje so se odločili za vezi, ki se lahko uporabljajo za alpsko in hkrati za turno smučanje. Naslednji korak bo, poleg tehnološkega razvoja, njihov vpis v register kulturne dediščine.

Bodoči lastniki lesenih smuči bodo posamezniki, ki imajo odnos tako do lokalnega okolja kot do narave, si predstavlja Sergeja. Taki, ki si zaradi težav s sklepi ne upajo več hitro smučati, ne morejo pa brez občutka drsenja po snegu. Taki, ki si želijo svojo smučko spoznati že, ko je še hlod. Da bodo vedeli, s kom se bodo v zimskih dneh stopiti v eno s pohorskimi gozdovi, s kom bodo prečili tudi kakšen poskočen potoček in naredili mehko vijugo ali dve v nedotak­njeno sneženo pobočje.

Besedilo: Nives Cvikl // Fotografije: Aleksander Leon Cvikl, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču