Gašper Peresciutti in Kaja Babič: Z rastlinskimi pleskavicami pišeta novo zgodbo tradicije

18. 7. 2020 | Vir: Story
Deli
Gašper Peresciutti in Kaja Babič: Z rastlinskimi pleskavicami pišeta novo zgodbo tradicije (foto: Foto: Osebni Arhiv)
Foto: Osebni Arhiv

V osrčju škofjeloškega podeželja sem naletela na zanimiv par, ki ruši vse mogoče stereotipe. Gašper Peresciutti in Kaja Babič sta namreč pred nekaj leti začela pisati uspešno rastlinsko zgodbo, ki ponuja odlične rastlinske pleskavice in druge veganske izdelke, da bi bil prehod na rastlinski način prehranjevanja še okusnejši.

Da bo zgodba še zanimivejša, naj povemo, da Gašper izhaja iz mesarske družine, vendar ga je želja po raziskovanju in eksperimentiranju vodila daleč onkraj mesa. Štajerka Kaja, ki je pred časom naslov v Mariboru zamenjala za gorenjevaškega, pa je zaslužna za to, da je Gašperjevo ustvarjanje dobilo nov zagon in da so izdelki našli svoje mesto po vsej Sloveniji.

Vsekakor mi je najprej padlo v oči, da izhajate iz družine, ki je desetletja vpeta v mesarstvo, sami pa ste se odločili, da poiščete bolj prijazno alternativo. Če se ne motim, je bilo v ozadju zdravje?

Gašper: Ne samo zdravje, začelo se je že v študentskih letih. Moje cimre so bile takrat vse bodisi veganke bodisi vegetarijanke. Vsak dan je nekdo izmed nas pripravljal kosilo, kar je pomenilo, da sem se velikokrat podredil njihovi prehrani. Preveč jih je bilo. (smeh) Takrat se mi je porodila ideja o rastlinskem burgerju, saj je bila priprava njihovih obrokov takrat še precej zapletena, medtem ko sem zase lahko enostavno popekel zrezek. Čudno se mi je zdelo, da tega ni na trgu, saj je vegetarijanstvo po svetu zelo razširjeno. Takrat sem začel preizkušati recepture, naredil sem tudi prvi burek iz soje. Vseeno mi soja ni bila preveč ljuba, priokus je bil premočan. Potem pa sem po naključju naletel na oddajo o spremenjeni soji, ki ima manj priokusa. Takrat sem se lotil izdelave pleskavic s sojo, dvakrat na teden sem se sprehodil do kuhinje v proizvodnji in preizkušal recepture. Pogosto je bilo tako, da sem imel zjutraj polno zagona, ko pa sem dobil rezultat svojega dela, pa po večini ni bilo kaj dosti užitno. (smeh) Želel sem ustvariti izdelek, ki bi imel dolgotrajen rok trajanja. To mi je uspelo z uporabo seitana, pri tem mi je pomagal tudi prijatelj, s katerim sva prilezla kar daleč. Ko pa sem spoznal Kajo, ki je vegetarijanka, je naša zgodba dobila nov zagon.

pleskavice

Torej se je zgodba začela pisati šele v dvoje?

Gašper: Res je. Saj sem se pred tem prijavil tudi na oddajo Štartaj Slovenija!, a kmalu ugotovil, da sem v primerjavi z drugimi popoln začetnik. Prišel sem le z majhno vrečko, v kateri sem imel pleskavico, drugi pa so že imeli izpiljeno podobo in zgodbo. (smeh) Moj izdelek se jim je zdel zanimiv, a bilo je še prezgodaj. Vsak misli, da si, ko imaš izdelek narejen, že na treh četrtinah poti, a to še zdaleč ni res. Takrat si komaj na začetku.

Kaja, kako ste sami videli začetek te zgodbe?

Kaja: Gašper me je kupil s tem, da dela veganske pleskavice. Res sem pogrešala kaj takega na trgu. Hitro sem spoznala, da ima odlično idejo, ki pa je ne izvaja prav najbolje. Stopila sva skupaj in pomagala sem mu s svojimi idejami. Čez pol leta je bila narejena receptura, ki je delovala. Že res, da sem vskočila bolj pri koncu zgodbe, a brez mene ne bi prišli do cilja. (smeh) Da se malce pohvalim.

Koliko let poskusov je bilo torej potrebnih?

Gašper: Vsaj dve leti. To ne pomeni vsak dan, ampak vsaj enkrat na dva tedna sem eksperimentiral v kuhinji. Vse delo je potekalo ročno, če sem torej na začetku potreboval tri minute za pleskavico, se mi je to zdelo izjemno hitro, a še zdaleč ni tako, če pomisliš, da jih boš potreboval vsaj tisoč. Pri majhnih obrtnikih je največja zagata prav v tem, kako optimizirati proces dela s sredstvi, ki so ti na voljo.

Prve izdelke najprej predstaviš ljudem okrog sebe, Poljanska dolina pa še vedno velja za precej tradicionalno okolje. Kakšen je bil torej odziv?

Gašper: Hecno, a najprej sem jih ponudil svojim cimram. Ali poznate tisto, ko se ti prijatelji običajno zlažejo, da je dobro, čeprav ni? No, v tem primeru ni bilo tako. (smeh) Ni jim bilo všeč. Mi je bilo pa to v spodbudo, da sem spremenil in dopolnil recepturo. Kar pa se tega okolja tiče … Morda bo Kaja bolje povedala.

Kaja: Seveda je v ruralnem okolju precej manj zanimanja za to, kot pa recimo v urbanem, kjer se lahko spoznaš z brezmesno kulinariko. V kraju, kot je Gorenja vas, pa je prehrana še vedno bolj tradicionalna. Z razvojem tehnologije nihče od nas ni več vezan le na lastno hišo ali domačijo. Poleg tega sva v tem območju deležna veliko podpore, saj naju ljudje želijo z nakupom izdelkov podpreti. Tega v Ljubljani ne bi bila deležna. Se pa opazi vse večje povpraševanje, zgodi se tudi, da se kdo pripelje kar do naših vrat, češ da je bil ravno na poti, pa bi vzel par pleskavic. Deležna sva veliko podpore, kar se je pokazalo tudi na gasilski veselici na Hotavljah. Gašperja so prosili, naj peče meso, pa sem mu predlagala, naj s seboj vzame še najine pleskavice za Vegiburger. Tisti, ki ne jemo mesa, pogosto na veselicah nimamo kaj veliko možnosti. Ko sva prišla na veselico, se je na presenečenje obeh v prvih 50 porcijah hrane prodalo kar 20 vegiburgerjev. Le toliko sva jih imela s sabo, pa sva hitro šla domov po nove. Navdušeni so bili vsi, od prostovoljk iz turističnega društva do mišičastih varnostnikov, pa tudi taki, ki ne smejo jesti svinjskega mesa. Odlični odzivi!

Rastlinska prehrana je prav po zaslugi spleta in tehnologije postala nekaj vsakdanjega.

Kaja: Res je. Poleg tega opažam, da tudi gostinci po Sloveniji na menije uvrščajo vse več jedi, primernih za vegetarijance in vegane. Včasih sem se morala sprijazniti z dolgočasno solato, dandanes pa skorajda nimam več težav na meniju poiskati nekaj primernega.

Opažata vse večjo ozaveščenost ljudi o rastlinski prehrani?

Kaja: Seveda, vsakič ko v kakšnem katalogu zaslediva stran z rastlinskimi izdelki, se nama zdi, da je to dobro za promocijo rastlinske prehrane. Da se o tem veliko govori, je dobrodošlo za celotno našo branžo. Vse več ljudi si želi to poskusiti in nekateri v tem procesu naletijo tudi na naju.

Kako pa so se odzvali starši, glede na to, da je bil oče dolga leta zaposlen v mesni industriji?

Gašper: Prvi odzivi so bili po navadi: “Joj, a spet packaš?!” (smeh)

Kaja: To je res, lahko sama potrdim. Midva se ravno zato dobro ujameva. Gašper je packač, ki rad eksperimentira in se pri tem ne meni za pospravljeno kuhinjo, sama pa sem oseba, ki poskrbi za izvedbo in čiščenje. On naredi raziskavo na spletu in poišče nove recepture, potem pa vskočim jaz, ki izmerim sestavine in preštejem vse skupaj, na koncu pa še počistim. Predstavljam si, da je njegova mama pred mano morala skrbeti za to in verjamem, da ni bila najbolj zadovoljna. Kuhinja je po njegovih eksperimentih res takšna, kot bi vanjo udarila atomska bomba.

Gašper: Joj, ja. Zjutraj sem pogosto dobil zagon za eksperimentiranje, a ko izplen ni takšen, kot si predstavljaš, si razočaran in zadnja stvar na katero bi mislil, je posprav­ljanje kuhinje.

Če se ne motim, sta svoje izdelke postavila kar poleg mesnih?

Gašper: Ja, pri tem sva imela malce deljeno mnenje. Kaja je bila proti, saj se ji ni zdelo smiselno. Sam pa sem iz lastnih izkušenj vedel, da ljudje, ko kupujejo sestavine za piknike, vzamejo tudi nekaj za tiste, ki ne jedo mesa. Sam pogosto pečem na pik­nikih in v zadnjih letih ni piknika, kjer ne bi bilo vsaj enega ali dveh vegetarijancev ali veganov. Ko se je razširila beseda o naju, sva tako svoje izdelke postavila tudi v mesnico, saj so mojega očeta pogosto spraševali, ali je mogoče kupiti tudi najine pleskavice. Iskreno povedano, veliko jih prodamo. Nisem pričakoval, da bo tako, a s ponosom povem, da vsak teden znova napolniva police.

In kako sama vidita rastlinsko prehrano čez desetletje? Kje vidita svoje pleskavice?

Kaja: Joj, da prodava recepturo in se preseliva na Bali. (Smeh) Kaj pa praviš ti?

Gašper: Ja, šef. (smeh) No, iskreno, ne želim iti čez vse meje. Rada bi še naprej sama držala v rokah vajeti podjetja, morda bi zaposlila osebo ali dve. Poleg tega bi si želela sodelovati še z več lokalnimi trgovinicami, ki temeljijo na osebnem stiku. Prav zato so nama festivali pisani na kožo, saj si v neposrednem stiku s strankami. Ne želiva postati industrija. Prepričan sem, da bo rastlinska prehrana v naslednjih letih v velikem porastu. Veliko spremljam novitete in jasno je, kam kažejo smernice. Slej kot prej bo tudi tehnologija prišla že tako daleč, da razlike med mesnim in nemesnim izdelkom ne bo. Takrat se bo po mojem mnenju zgodil premik, ko se bo vsak vprašal: Zakaj pa bi podpiral mesno industrijo, če je okus rastlinske enak?

Napisala: Nika Arsovski // Foto: Osebni Arhiv