Za boljšo kolesarsko kulturo v Sloveniji

»Včasih smo imeli letno za en razred umrlih otrok v prometu, zdaj imamo dva do tri, pa še ti so bili potniki, ki bi jih morali odrasli zaščititi. Prometna varnost je neskončno polje,« odgovori naša sogovornica.

Po intervjuju se je iz službe odpeljala s kolesom, na katerem jo je čakala čelada. Zgled, ki vleče. Urejena ženska, ki ve, kaj hoče. Na premike z vidika varnosti v prometu odgovori: »Včasih smo morali opozarjati in govoriti, kaj je problem, zdaj pa je tudi družba postavila višja pričakovanja. Ker je pomlad in so zračnice napolnili tudi tisti kolesarji, ki so pozimi počivali, sva pozornost namenili slovenskemu najbolj priljubljenemu rekreativnemu športu, in kot je videti, tudi vedno bolj priljubljenemu prevažanju na krajše razdalje.

Kaj je najpomembnejše, da se zavedamo, ko sedemo na kolo?

Najpomembnejše je, da ponovimo, katera prometna pravila veljajo za kolesarje, ter preverimo svojo spretnost vožnje; če že nekaj let nismo sedeli na kolesu, preverimo ravnotežje na kolesu, zaviranje, zavijanje, vožnjo z eno roko ... Najbolje je, da se preizkusimo na neprometni površini, npr. dvorišču, športnem igrišču.

Preden sedemo na kolo, moramo preveriti tudi tehnično brezhibnost kolesa – gume, zavore, luč na kolesu – ter poskrbeti za lastno ustrezno opremo: svetla oblačila, svetujemo pa tudi uporabo odsevnih telovnikov. Prej ko nas bo namreč voznik opazil, več časa ima za odziv. Pomembno je tudi to, da prtljago namestimo pravilno – jo damo v košarico ali prtljažnik, da lažje vzdržujemo ravnotežje.

 V deževnem vremenu ne kolesarimo z dežnikom, temveč imamo kolesarsko pelerino. Poskrbeti moramo za zaščito otrok, če jih peljemo na kolesu – imeti morajo zaščitno čelado, nameščeni morajo biti v ustrezen stolček. Kolesa ne vozimo pod vplivom alkohola, saj tudi alkohol predstavlja tveganje na kolesu tako za vzdrževanje ravnotežja kot za presojo ali zaznavanje različnih dražljajev, saj poslabša reakcijski čas. In nikoli ne pozabimo na kolesarsko zaščitno čelado.

Raziskave zelo jasno dokazujejo, da čelada za 40 do 70 odstotkov zmanjšuje težo posledic poškodbe glave in možganov. Lani je bila spremenjena zakonodaja: Zakon o voznikih predvideva, da je uporaba čelade pri kolesarjih obvezna za otroke in mladostnike do 18. leta starosti ter za vse voznike mopedov.

Zakaj se je zakonodaja spremenila?

Lani smo naredili obsežnejšo raziskavo in ugotovili, da čelado uporablja 69 odstotkov slovenskih otrok, ker je bila to že predhodna zakonska obveza, da jo v povprečju uporablja okrog 17 odstotkov odraslih, s tem, da je pri moških in pri športnih kolesarjih (torej kolesarjenje izven naselja) rezultat nekoliko višji, pri ženskah in znotraj naselij nekoliko nižji, najnižji in zaskrbljujoč podatek pa je bil, da je čelado uporabljalo le 3,8 odstotka mladostnikov. Kot otrok je torej čelado imel, ker pa potem ni bilo obvezno, jo je kot mladostnik nehal uporabljati!

Zaradi te ugotovitve smo podprli predlog spremembe zakonodaje o obvezni uporabi čelade pri mladostnikih do 18. leta. Družba namreč mora zelo jasno sporočati, kaj je prav, in za mladostnike tudi dejansko poskrbeti, zato bomo imeli letos tudi veliko konkretnih aktivnosti na to temo; med drugim bomo razdelili 500 čelad v okviru različnih dogodkov po Sloveniji ter prek Facebook strani Javne agencije RS za varnost prometa.

Kako izbrati ustrezno čelado?

Čelada mora imeti ustrezen standard, biti mora primerne velikosti, dovolj trdna ter obenem zračna. S priloženimi blazinicami ali s posebnim sistemom za uravnavanje si jo prilagodite tako, da trdno stoji na glavi in je obenem udobna. Tudi trakovi za zapenjanje morajo biti nastavljeni tako, da čelado ob morebitnem udarcu obdržijo na glavi in obenem preprečujejo gibanje čelade po glavi.

Da bo čelada lahko preprečila udarec, jo mora kolesar pravilno nositi. Čelada mora ležati na glavi tako, da je njen prvi rob približno dva cm nad obrvmi; večina padcev se zgodi prav tako, da pademo na čelo. Čelada mora biti med vožnjo vselej zapeta s trakovi za zapenjanje, ki se morajo prilegati bradi – med trakci in brado naj bo prostora le toliko, da nas ne tišči.

Je čelado po padcu smiselno zamenjati, čeprav je ostala cela?

Da, po vsakem močnejšem udarcu je treba čelado zamenjati, saj se poškoduje njena notranja zgradba, ki ob ponovnem udarcu ne bo več uspešno zaščitila kolesarja.

Kako naj izberemo pravo čelado za otroka?

Ko kupujete čelado za otroka, jo izbirajte skupaj z njim. Tako boste izbrali ustrezno velikost, otroku pa prepustite izbiro vzorca in barve – če mu bo čelada všeč, jo bo tudi z veseljem uporabljal.

Po mestih skorajda ne vidimo kolesarja s čelado. Tudi sicer se mi zdi, da je kolesarska kultura pri nas na precej nizki stopnji. Kaj menite o tem?

Število kolesarjev – tako urbanih kot rekreativnih – se povečuje, kolesarjenje namreč spada med najbolj priljubljene športne rekreacije v Sloveniji. To pomeni, da kolesari tudi vedno več posameznikov, ki dolgo niso bili kolesarji; z razširitvijo mrež za izposojo kolesa sedejo na kolo tudi tisti, ki ne razmišljajo kot kolesarji, s tem pa se spoštovanje prometnih pravil ter kolesarskega bontona nekoliko rahlja.

Zelo pomembno je, da se o tem veliko govori, informira, da se izvajajo dodatna usposabljanja, tečaji, in da vemo, kakšna so prometna pravila, da se vozimo po kolesarski stezi in vedno po pravi smeri – da ne ogrožamo sebe in drugih; vozniki nas namreč ne pričakujejo z druge smeri.

Pomembno je, da v območju za pešce prilagodimo hitrost ali stopimo s kolesa, da prehitevamo po levi strani, da imamo in uporabljamo luči, nakazujemo smeri, torej da jasno sporočamo drugim udeležencem, kaj nameravamo in kako bomo ravnali, zavedati pa se moramo tudi, da kolesarji spadajo med ranljivejše udeležence v prometu ter da je njihova naloga in odgovornost, da ravnajo samozaščitno, saj se lahko vsak padec konča s težkimi posledicami. Vsako leto umrejo trije, štirje kolesarji, ki so bili ob nesreči udeleženi sami, ker so vozili prehitro, precenjevali svoje sposobnosti (npr. v ovinku) ...

Imajo kolesarji na voljo dovolj prostora na cestišču?

Zavedati se moramo še tega, da se promet kolesarjev povečuje, infrastruktura, površine za kolesarje pa temu trendu ne sledijo. V polpreteklem obdobju je bil trend, da se kolesarji potiskajo ob rob pešcev, kar je povzročilo tudi konflikte med kolesarji in pešci tam, kjer je gostota prometa večja. Večinoma sicer ne povzročajo resnejših prometnih nesreč ali poškodb, predstavljajo pa neugodje in neprijetnosti tako za pešce kot za kolesarje.

Rešitev je, da se jasno določijo površine, namenjene kolesarjem. V bolj kolesarsko razvitih državah – na Danskem, Nizozemskem in v Nemčiji – imajo za glavne povezave t. i. kolesarske hitre ceste, ki omogočajo tranzitni kolesarski promet. Tam hitri kolesarji, ki želijo čim prej priti do cilja, s tem ne ovirajo drugih, niti niso ovirani. Mi pa imamo npr. potisnjeno kolesarsko stezo ob rob avtobusnega postajališča ali ob pločniku, zato tvegamo, da so tu različni udeleženci, med katerimi lahko prihaja do konfliktov.

Pa vendar opažamo, da so kolesarji po prestolnici vedno agresivnejši.

Agresivnost izvira iz osnovne nestrpnosti v družbi. Več kot bomo o tem govorili in sporočali, da je to nesprejemljivo, da s tem ogrožamo drugega, da mu predstavljamo neugodje, več bomo naredili za strpnejšo družbo.

Obenem se moramo zavedati tudi druge strani – ko nam voznik ustavi na prehodu za pešce in se mu z nasmehom zahvalimo, sporočamo, kaj je zaželeno vedenje. Strpnost nadgrajujemo tudi s tem, da kdaj toleriramo ravnanje drugega, četudi sebi v škodo. V prometu se dejansko uresničuje soodvisnost, saj na cesti nismo edini, temveč smo odvisni od ravnanja drugih, zato je pomembno, da smo solidarni in skrbni drug do drugega. Seveda pa moramo tega učiti tudi otroke. Če kolnemo, izsiljujemo prednost, ovinkarimo med pešci, gremo skozi rdečo luč, da bomo izkoristili tok, pa sporočamo tudi tem, ki nas opazujejo, kaj smo – predrzni, tvegamo, mislimo samo nase ... izpostavljamo torej svoje značajske lastnosti, ki so za civilizirano družbo manj sprejemljive.

Kaj se da tu narediti?

Promet, prometna varnost, prometna kultura so odraz širšega dogajanja v družbi. Slovenci smo z določenimi vedenji manj strpni ter posledično agresivnejši predvsem do drugačnosti ali odstopanja, to pa se občuti tudi v prometu, npr. do starejših in mladih voznikov, kolesarjev, kolesarji do pešcev ... Velikokrat se posplošuje, da so vsi agresivni, vendar je zelo pomembno, da izločimo in rečemo: to je delež približno 20 odstotkov, maksimalno ena tretjina, vendar je seveda moteče in si želimo s promocijo strpnejšega ravnanja to tudi ozaveščati in povečati delež strpnih udeležencev v prometu.

Koliko kolesarjev umre letno?

Leta 2016 je v Sloveniji umrlo 13 kolesarjev, kar je bilo 10 odstotkov vseh prometnih udeležencev. Delež kolesarjev, ki se smrtno ponesrečijo na leto, je med 10 in 12 odstotki. Večina teh nesreč se zgodi znotraj naselij, torej v urbanih središčih, zato so zelo pomembni učinkoviti ukrepi na lokalni ravni. Med umrlimi in hudo poškodovanimi kolesarji so večinoma (40–50 odstotkov) starejši. Najpogostejši vzroki prometnih nesreč z udeležbo kolesarjev so: neprilagojena hitrost, neupoštevanje pravil prednosti, nepravilna stran in smer vožnje.

Lani ste naredili večjo raziskavo – opazovali ste kar 5000 kolesarjev tako v urbanih središčih kot na regionalnih cestah. Kaj ste ugotovili?

Opazili smo, da je 26 odstotkov kolesarjev kršilo določeno prometno pravilo, pri moških je bilo teh kršitev več kot pri ženskah. Najpogostejše kršitve, ki so skladne tudi s podatki o prometnih nesrečah, pa so bile nepravilnosti pri prečkanju, vožnja v nasprotno smer, vožnja v rdečo luč. Sledijo vožnja po pločniku, uporaba mobilnega telefona (na kolesu moramo še bolj paziti, da ohranimo ravnotežje, poleg tega pa se moramo zavedati, da nam pogovor odvrača pozornost in ne moremo slediti prometu okrog sebe).

Podobno je z uporabo slušalk in poslušanjem glasbe, saj povzroča tveganje – v prometu črpamo iz vidnih in slušnih informacij, in če poslušamo glasbo, temu preprosto ne moremo slediti. Večkrat sta bila zabeležena tudi vožnja vštric in nepravilno prehitevanje. Velikokrat je to povezano tudi s preozkimi kolesarskimi stezami, ki so, če je gostota prometa povečana, premalo prehodne.

Kako bi lahko izboljšali kolesarsko kulturo v Sloveniji?

Ključno je, da se zavedamo, da smo kot kolesarji ranljivi, da smo za svojo varnost odgovorni in zainteresirani prav mi. Torej se s svojim samozaščitnim ravnanjem ravnamo skladno s pravili.

Poskrbimo, da smo v prometu dobro vidni, tudi v polmraku uporabljajmo luči ter vedno nosimo zaščitno kolesarsko čelado.

Na drugi strani pa moramo sporočati tudi voznikom motornih vozil, da so kolesarji občutljivejši udeleženci in da jim morajo posvečati dodatno skrb. Velikokrat motorna vozila izsilijo prednost. S sožitjem bomo vsi lažje in varneje prišli na cilj. 

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču