Za izgorelost ne obstaja čudežna tabletka

Mojca (ime je spremenjeno) je pred dobrega pol leta poiskala zdravniško pomoč. Zdravnica je prepoznala izgorelost in ji predpisala bolniški dopust. Dala ji je tudi nekaj dobrih nasvetov, kje si lahko poišče dodatno pomoč. Mojca je imela srečo, saj je prisluhnila sebi in se ustavila. To, da je skorajda presegla vse svoje meje, ji je dalo misliti.

»Izkušnja me je naučila postavljati meje. Čeprav nekaj zmoreš, ti tega ni nujno treba. Zgolj iz prijaznosti ni treba delati stvari, saj ljudje to pridnost hitro lahko začnejo izkoriščati«, danes gleda nazaj. Počutila se je kronično utrujeno, slabo spala, kar je najprej pripisovala menstrualnemu ciklusu, potem pa ni bilo več pravila. »Ko sem povedala šefu, da imam preveč dela, me je le zavrnil, rekoč, da bo v drugem življenju bolje. Še vedno sem se pa trudila vse narediti. Neko noč nisem mogla zaspati, čutila sem obupno napetost, vrtela sem si filme, kako bom vse zmogla. Zjutraj sem šla k zdravnici, ki mi je sicer ponudila antidepresive, a sem jih zavrnila. Svoje življenje sem raje postavila na svoje mesto s terapijo.«

Čedalje več takšnih primerov obravnava tudi Tina Bončina, dr. med. in psihoterapevtka z zasebno prakso. Njeno zadnje predavanje o izgorelosti je bilo hitro razprodano, na novembrskem je morda še kakšno prosto mesto. To priča o tem, da izgoreli ljudje želijo in jih iščejo relevantne informacije.

Razjasnimo pojme: utrujenost, izgorelost, adrenalni zlom

»Izgorelost se obravnava kot sindrom, kar pomeni skupek simptomov, ki tvorijo sliko nekega stanja,« pravi Tina Bončina. Kako se loči od utrujenosti, ki jo pozna vsak? »Ko nekaj počnemo in v to vložimo veliko energije, smo na koncu utrujeni. Če smo v nekaj vložili izredno veliko energije, smo na koncu izčrpani. Ko izčrpamo rezervoar energije, se moramo ustaviti in počivati. Dokler krog – delo, počitek, regeneracija – dobro deluje in si naberemo dovolj energije, je vse v redu. Izgorelosti pa pomeni, da čas počitka ne zadostuje več za regeneracijo.«

Gre za pojem, ki je širši kot izgorelost na delovnem mestu, saj so danes zahteve življenja veliko širše. »Treba je biti najboljši na delovnem mestu, dejaven na družabni sceni, na družbenih omrežjih, dober rekreativec, skrbeti za videz,« pravi Tina Bončina. Hkrati pa moramo vedeti, da veliko ljudi, ki zboli za izgorelostjo, zboli tudi zato, ker dela po 10 do 12 ur na dan.

Eno prvih znamenj izgorelosti je, da se zbujaš utrujen, razlaga Bončina. Ko tudi prosti dnevi ne zadostujejo več za regeneracijo, se začnejo pojavljati telesne reakcije na to počutje: nihanje razpoloženja, vzkipljivost, visok krvni tlak, hitro bitje srca, glavoboli, želja po določeni hrani, raztresenost. »Če na to ne reagiramo in se ne posvetimo počitku, lahko pridemo v naslednjo fazo, kjer so ti simptomi bolj izraziti, več je drugih težav. Hodimo od zdravnika do zdravnika, a nam nič ne pomaga. Od sebe zahtevamo še več. In tu se pojavlja paradoksalnost tega sindroma: ne zmoreš, a hočeš in misliš, da moraš.«

Tretja faza vodi v še slabše stanje: pojavljajo se infekcije, alergije, različne bolezni, ti ljudje so čedalje večkrat na bolniški. »In če nič ne spremenijo, lahko pride do adrenalnega zloma. To pa je nekaj, kar človeka povsem položi, ne more stati, razmišljati, vsak najmanjši napor ga popolnoma izčrpa. Postane jokav, saj samega sebe takega ne mara. Res pa je, da različni avtorji sindrom različno obravnavajo, kar kaže na specifičen primer, in sicer, da sindrom ni definiran kot bolezen in nima svoje klasifikacije in ga zavarovalnica ne priznava kot nekaj, kar bi lahko upravičevalo bolniški dopust.« Nekatere skandinavske države imajo takšne primere zelo dobro urejene in povprečno so izgoreli ljudje tam na bolniškem dopustu leto dni, kar omogoča mirno regeneracijo. Tega pri nas ni. »Pomembno je povedati, da dva tedna bolniške, medtem ko ne moreš vstati in poskrbeti zase, ni dovolj. Počutiš se še bolj samega in nerazumljenega. Kar prinaša dodatne težave,« pravi Tina Bončina. »Še vedno je to novo stanje, do katerega ima endokrinološka stroka drugačno stališče.«

Tina Bončina v svoji psihoterapevtski praksi opaža, da se število primerov povečuje. Opaža tudi, da je več zapletov, saj ljudje ostajajo nerazumljeni v zdravstvenem sistemu. Pogrešajo relevantne informacije in psihični kontekst, ki jih je do tega pripeljal. Na predavanju opaža, da bi ljudje v stiski radi komu povedali svojo zgodbo. »Večinoma ti ljudje veliko delajo in imajo občutek, da za to niso pohvaljeni. A vedeti moramo, da če delamo za to, da bomo pohvaljeni, ne delamo iz pravih vzgibov. To je narobe in bomo skoraj vedno razočarani.«

Vzroki izgorelosti

Glavni vzrok izgorelosti je strah pred tem, da bomo kaj zamudili. Veliko simbolno vrednost prinašajo tudi pregovori, ki so trdni zasidrani v naši kulturi: Brez dela ni jela. in Brez muje se še čevelj ne obuje. Torej, le trdo delo se obrestuje. Vse mora biti popolno narejeno, skuhano, pripravljeno, naš videz mora biti popoln, v športu moramo briljirati, v družbi očarati.

»Če umestimo vzroke v delovno okolje in način, kako nas obravnava kot delavce, pa ni več pomembno, kdo in kaj smo. Ampak je v duhu neoliberalističnega pristopa pomembno le, koliko bomo zaslužili. Če pogledamo razliko s kapitalizmom: tam je bil dober delavec dobrina, ki so jo negovali. Danes je drugače. Zaposleni se bojijo, kar menedžment izkorišča in jih v tem strahu še spodbuja. Ljudje se bojijo izgube službe. Pri tem ne smemo govoriti o strahospoštovanju, ker to ne obstaja. Ali je strah ali pa spoštovanje,« razmišlja Tina Bončina.

Pomembno je tudi naše socialno izhodišče. »Če se rodimo v družino, kjer velja, da je počitek slaba stvar in znak lenobe, je to lahko zelo negativno. Gre za pogojevano ljubezen, kar pomeni: v redu sem le, če delam. Lahko imate to v glavi in ne pomeni, da boste zboleli. Če imamo to prepričanje, še ne pomeni, da bomo zboleli, obstaja pa precej večja verjetnost, da bomo. Tisti, ki ne zbolijo, imajo to prednost, da stres izkoriščajo v svojo korist. Da ga definirajo kot nekaj, kar jim daje energijo in fokus za delo in premagovanje ovir.«

Tina Bončina predlaga, naj dva tedna spremljamo, kako tempirane imamo dneve. »Naredimo si nekakšen tempogram, s katerim beležimo, koliko časa porabimo za delo, vožnjo, družino, šport, hrano in higieno, hobije ... Ko imamo enkrat te podatke na papirju, hitro vidimo, kako in kaj. Če nas nič ne polni, ampak zgolj prazni, je rezultat na dlani. Opažam, da je glavna značilnost ljudi, ki so zboleli, da bi radi svoje stanje pozdravili na isti način – s trdim delom. To pa ne gre, saj gre za ponavljanje istega vzorca.«

Proces okrevanja poteka v treh fazah. Sindrom diagnosticiramo. Lotimo se terapije: prevetrimo zadeve, ki so nas pripeljale do tega stanja. Psihoterapija je vedno usmerjena v prihodnost, kjer o preteklosti govorimo, da se lahko pripravimo na prihodnost. Sledi pozabljen del zdravljenja, in to je celjenje. Telesu je treba dati čas, da se zaceli – zdrava hrana, počitek, se fokusirati na dosežene stvari, pisati dnevnik hvaležnosti, izvajati vaje vizualizacije. Telo potrebuje svoj čas, namenimo mu ga, opozarja Tina Bončina. Vse skupaj lahko traja od pol leta do dveh let v primeru adrenalnega zloma. Zavedati se moramo, da nas je do takega stanja pripeljalo precej let takšnega življenja, kar težko zacelimo v dveh mesecih.

Pomembno je, da se zavedamo, da je to stanje ozdravljivo, da bo življenje potem boljše. Ne bo pa nikoli več enako, kot je bilo, kar veliko ljudi težko sprejme. Vsak posameznik potrebuje druge stvari pri okrevanju, pravila ni. »Tabletke, s katero bi pozdravili izgorelost, ni. Pomembno je, da prevetrimo svoj pristop do stvari in življenja. Glavni korak v zdravljenju je, ko si izdelamo novo prihodnost. Torej, ko si rečemo, da smo čisto okej, tudi ko počivamo, uživamo in ko imamo mir. Pomembna je zdrava mera vsega – dela, počitka, športa, druženja. Naučiti se moramo sami sebe pohvaliti in reči ne. Vsake ponudbe, vabila in prošnje ni treba sprejeti.«

Besedilo: Polona Prešeren // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik,Shutterstock

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del