Pred kratkim smo praznovali pomembno obletnico, 90-letnico organiziranega delovanja medicinskih sester na Slovenskem.
Ob tej priložnosti je našo državo obiskala Annette Kennedy, predsednica Mednarodnega sveta medicinskih sester (ICN). Kennedyjeva zastopa 135 nacionalnih združenj in kar 17 milijonov medicinskih sester po svetu. Tudi sama je ena od njih. Razume in sliši njihovo stisko. In ponuja rešitve.
Ste prvič v Sloveniji?
Ne, pravzaprav je to že moj tretji obisk, a vedno pridem le za dan ali dva. Prvič sem prišla sredi devetdesetih in od takrat do danes se je na področju zdravstvene nege v Sloveniji marsikaj spremenilo. Veliko ste naredili na področju izobraževanja, medicinske sestre in babice so visoko izobražene. Imate pa velik problem pri pomanjkanju kadra, premalo medicinskih sester dela v zdravstvenem sistemu.
To je zares velik problem, na katerega medicinske sestre opozarjajo že leta. Tudi mediji poročamo o njihovih neznosnih urnikih dela, o prevelikih obremenitvah, a se nič ne spremeni. Kako si to razlagate?
Odgovor je preprost. Za vašo vlado zdravstvo in zdravje nista prioriteta. Če vlada zdravja prebivalcev ne prepozna kot naložbo, v katero je treba vlagati, ima kar naenkrat bolno ljudstvo. Bolne ljudi, ki ne hodijo v službo in so breme gospodarstva. Če pa je človek zdrav, hodi v službo, služi denar in ga zapravlja. S tem služi gospodarstvu.
Povsem preprosto, kmečka logika, bi rekli. Zakaj je torej to tako težko prenesti v prakso?
Zato, ker vlade povsod po svetu zdravje in zdravstvo vidijo kot breme. Vidijo le denar, ki ga je treba vlagati v zdravstvo, ne pa tudi izkupička – zdrave populacije. Zato veliko raje vlagajo v infrastrukturo, v ceste, ampak kaj nam bodo ceste, če jih nihče ne bo gradil, če se nihče ne bo vozil po njih? Vsako leto 40 milijonov ljudi umre zaradi kroničnih bolezni, večino smrti bi se dalo preprečiti. To so bolezni, kot so sladkorna bolezen, pljučna obolenja kot posledica kajenja. To so obvladljive bolezni, če preventiva deluje, kot bi morala.
Na Irskem ste imeli podobne težave, ko je vaša vlada dolga leta le rezala v zdravstvo. Kako ste se borili proti zmanjševanju denarja?
Borili smo se z vztrajnostjo in trajalo je leta, da smo vlado prepričali, da gre za zdravje vseh nas. V času gospodarske krize smo prenehali zaposlovati, kot ste to storili vi. Znižali smo plače, zato je precej medicinskih sester odšlo drugam, tudi na tuje. Zdaj, ko bi jim dali višje plače, jih ne dobimo nazaj. Tiste, ki so ostale, so dobro plačane, kader pa uvažamo iz tujine, ker jih imamo premalo. Pomembno je, da jih cenimo in jih za delo, ki ga opravijo, plačamo pošteno.
Tega dela je vse več, več je tudi odgovornosti in nalog, ki jih prevzemajo medicinske sestre ...
Tako je, narava dela se je precej spremenila. Prebivalstvo se stara, več je bolnikov. Medicina je napredovala, včasih neozdravljive bolezni so postale ozdravljive. Precej smo zmanjšali tudi ležalno dobo v bolnišnicah, da gredo bolniki čim prej domov.
Se je spremenil tudi odnos bolnikov do medicinskih sester?
Koga najprej srečate v bolnišnici? Medicinsko sestro. Ona je tista, s katero govorite 'po domače'. Njo si upate vprašati vse. Pri nas na Irskem je tako zelo vidna ta povezanost med bolniki in medicinskimi sestrami, čutiti je to zaupanje. Zdravnikov pogosto ne razumemo, zato je medicinska sestra pogosto tista, ki nam da odgovore, ki jih potrebujemo. Vas zanima, zakaj so zdravniki kljub temu bolj spoštovani? Ker zaslužijo več. Bolje ko plačaš ljudi, bolj so spoštovani.
Zakaj kljub temu medicinske sestre ne stopite bolj v ospredje?
Del krivde za slab ali pa slabši položaj zagotovo nosimo same, to je treba priznati. Ne vem, ali ste opazili, ampak medicinske sestre vedno govorimo o bolnikih. Nikoli pa o sebi. Rekle bomo: »Za bolnika ni bilo ustrezno poskrbljeno, ker sem imela premalo časa zanj.« Namesto da bi govorile o tem, kako utrujene smo, kakšen stres doživljamo zaradi preobremenitev, kako nas boli hrbtenica.
Kot predsednica Mednarodnega sveta medicinskih sester imate torej pred seboj zahtevno nalogo.
O, ja. (smeh) To je eden mojih glavnih ciljev. Medicinske sestre morajo postati del odločevalnega telesa. One so tiste, ki vedo največ o bolnikih, ker imajo z njimi največ stikov, a ne odločajo o ničemer. Vključene morajo biti v procese odločanja. Za to se je treba boriti, da ne bo slišan le glas politikov in zdravnikov, ampak tudi glas medicinskih sester.
Delo v zdravstvu je timsko delo. Je v procesih odločanja težko sodelovati z zdravniki? Zakaj vas ne spustijo zraven?
Sodelovanje je do neke mere dobro, celo odlično. Tak primer je delo v intenzivni negi. Upam si trditi, da skorajda povsod poteka z roko v roki med zdravniki, sestrami in drugim osebjem. Zaplete se pri politiki. In sva spet pri tistem, da medicinske sestre ne govorimo o težavah, ki nas pestijo, medtem ko zdravniki vedno povedo, da so preobremenjeni in podobno.
Spomladi smo v Jani objavili intervju z Moniko Ažman, predsednico Zbornice zdravstvene in babiške nege – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Dejala je, da medicinske sestre v Sloveniji nikoli ne bodo stavkale ravno zato, ker je zanje na prvem mestu bolnik ...
Na Irskem smo medicinske sestre stavkale.
Kaj se je zgodilo?
Stavka je zalegla. Bilo je leta 1998, medicinske sestre smo bile na robu zloma. Dolgo smo razmišljale o stavki in potem šle na cesto. Dosegle smo, da je vlada podrobno preučila naše plače in pogoje za delo ter jih izboljšala. Medicinske sestre povsod po svetu se morajo zavedati, da je njihova moč v njihovi številčnosti. Čas je, da dvignemo svoj glas in postanemo bolj vidne.
Kaj menite, kaj se bo v prihodnje dogajalo z medicinskimi sestrami? Kakšen bo njihov položaj v zdravstvu?
Izboriti si morajo priznanje, da štejejo, da so nepogrešljiv del zdravstvenega tima in da si zaslužijo odločevalske pravice.
Na začetku pogovora ste rekli, da zdravja ne cenimo dovolj. Kako to spremeniti?
Zdravje cenimo takrat, ko zbolimo. Ali ko hudo zboli nekdo, ki nam je blizu. Veste, tudi če imate ves denar tega sveta, vam ne bo nič pomagal, če boste na smrt zboleli. Zdravja se ne da kupiti. Odločevalce je treba prepričati, da je zdravje prva in najpomembnejša vrednota. Da je v zdravstvo treba vlagati. Naložb v zdravstveno nego se ne sme obravnavati kot strošek. Vlade in odločevalci ne bi smeli dvomiti o vrednosti vračanja naložb v zdravstveni sektor. Vlaganja v storitve zdravstvene nege bi morala biti obravnavana kot naložbe v gospodarstvo, saj je z zdravo in delovno bolj storilno populacijo mogoče doseči boljši gospodarski donos. In vlaganje v medicinske sestre je glavni način za doseganje ciljev trajnostnega razvoja.
Besedilo: Maja Sodja // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"