Za to obstaja preprosta razlaga.
"Za sladico je vedno prostor" ima znanstveno ozadje: živčne celice, ki po obroku sprožijo občutek sitosti, so hkrati odgovorne tudi za željo po sladkem. To poznamo skoraj vsi: po obilnem obroku nas kljub sitosti pogosto zamika sladica. Mednarodna skupina raziskovalcev pod vodstvom Kölnerjevega Inštituta Maxa Plancka za raziskave presnove je zdaj raziskala to pojavnost. Ugotovili so, da je t. i. »sladki želodček« dejansko zasidran v možganih: iste živčne celice, ki nam po jedi sporočajo, da smo siti, hkrati sprožijo tudi željo po sladkem.
V raziskavi so znanstveniki pod vodstvom Henninga Fenselaua preučevali reakcije miši na sladkor. Ugotovili so, da so miši posegle po sladici tudi takrat, ko so bile že site, kot poročajo v strokovni reviji Science. Analiza možganov je pokazala, da je za to odgovorna določena skupina živčnih celic – tako imenovani POMC-nevroni – ki postanejo aktivni takoj, ko telo zaužije hrano.
Sladko sproži občutek nagrade
Ko so miši site in zaužijejo nekaj sladkega, te celice sprostijo ne le kemične prenašalce, ki sporočajo sitost, temveč tudi telesu lastno opiatno snov –endorfine. Ti po raziskavi sprožijo občutek nagrade, zaradi česar miši zaužijejo še več sladkorja. Ta mehanizem se sproži že ob samem zaznavanju sladkorja, tudi če ga žival ne poje.
Preiskave možganov pri ljudeh so pokazale podobno reakcijo – tudi pri človeku se na sladkor odzove ista možganska polovica kot pri miših. V tej polovici se – tako kot pri miših – nahaja veliko opiatnih receptorjev v neposredni bližini nevronov za sitost. »Z evolucijskega vidika je to smiselno: sladkor je bil v naravi redkost, vendar pa zelo hiter vir energije,« pravi vodja raziskave Fenselau. Možgani so zato naravnani tako, da spodbudijo uživanje sladkorja, kadar je ta na voljo.
Možnosti terapije pri prekomerni telesni teži
Rezultati te raziskave bi lahko imeli pomen za zdravljenje debelosti. Obstajajo sicer zdravila, ki zavirajo opiatne receptorje v možganih, vendar njihov učinek na izgubo telesne teže zaostaja za sodobnimi injekcijami za hujšanje. Fenselau meni, da bi bila morda smiselna kombinacija različnih terapevtskih pristopov – vendar to zahteva nadaljnje raziskave.